Ina Lutarič nas je popeljala v čarobni svet tetovaž

3 hours ago 8

ARTICLE AD

Izjemna umetnica Ina Lutarič je z nami delila svojo zgodbo in nas skozi svoje izkušnje popeljala v čarobni svet tetovaž.

Pred kratkim se je vrnila iz Gradca. “Bilo je naporno, a je bilo vredno vsega truda. V soboto in nedeljo je trajalo, bila je krajša konvencija. To je čisto dovolj. Dela se od jutra do večera. V nedeljo zvečer je bilo tekmovanje – 1. mesto za best color, torej barvni tatu, 1. mesto za najboljši tatu dneva in še 1. mesto za najboljši tatu konvencije.”

Pove, da je že od malega dosti risala, prepisovala

“Take stvari so mi bile zanimive. Skozi srednjo šolo, ko sem razmišljala o faksu, sem razmišljala v to smer, da bi jaz to delala. Čeprav se mi je zdelo, da to ni možno.” Izbrala je umetniški faks, ki ji je dal nabor različnih tehnik. Na faksu je začela z vajo. Pove, da se je sama za prvi tatu odločila v prvem letu faksa. “Vem, da je bilo na valentinovo, ne vem pa točnega leta. Dolgo sem čakala, želela sem globok pomen. Labirint, ki se razblinja – z labirinta sem začela iskati svojo pot.”

Povprašali smo jo, če so med njenimi strankami mladoletniki, ki pridejo v spremstvu staršev, in ali z njimi opravi drugačen pogovor. “Kar se tiče starosti, kdaj je primerno … različno se razvijamo, enim se zdi prej, da so odrasli, drugim kasneje. Ne bom rekla, do 18 moraš čakati. Če pridejo mladoletni, se absolutno bolj pogovorimo. Tudi s starši se pogovorim. Ampak starši so v večini sami potetovirani, razumejo in rečejo – raje pripeljem, tako kot je treba, kot da gre nekam v klet. Tako da smo daleč prišli, kar se tega tiče. Nekateri starši pa so prestrašeni.”

“Otroci bi radi na vidna mesta, pa se pogovorim, najdemo rešitev, vmesno pot, da bi bili vsi zadovoljni.”

Sama je prvi tatu ustvarila svoji mami. To ji je veliko pomenilo. “Bala se je, kaj bo, kako bom jaz to, kako bom s tem živela. Imam pedagoško izobrazbo, želela je, da naredim strokovni izpit, da imam rezerv za prvega. Sem se zmenila s kolegom, a je rekla: ‘Ne, ne, ne, jaz bom prva, da ko boš enkrat znana, bom rekla: jaz imam prvega.'”

“Že če gremo čez mejo, je to nekaj drugega – drugačno sprejemanje”

Zanimalo nas je, kakšen je odnos do tetovaž v tujini. “Že če gremo čez mejo, je to nekaj drugega – drugačno sprejemanje, bolj tetovirani ljudje. Tudi med tetovarji je drugačen odnos. Tako da je precej razlike. Mi smo zadaj. Je boljše, kot je bilo. Tudi jaz se trudim, kar se tiče odnosov med tetoverji, da sledim tujini. Želim uvajati zadeve, ki se mi zdijo potrebne, da smo lahko vsi boljši. Ja, so razlike.”

Pa ima sama občutek, da jo ljudje drugače gledajo zaradi njenega videza? “To se vleče od srednje šole. Tako da sem se sprijaznila. Že na valeto sem šla drugače oblečena. Mama mi je to pustila. Njej dosti pomeni izobrazba in je rekla: dokler bo v šoli vse v redu, lahko.”

Pa je dobila kdaj občutek, da je ne jemljejo resno zaradi videza? “Absolutno. Že če grem v trgovino. Razlika je tudi, ker smo ženske, po drugi strani ker prideš z raztrganimi hlačami, tatuji …”

“Probam se držati pravila, da sem jaz strokovnjak, ljudje, ki pridejo, pa niso.”

Velikokrat imajo v službi pravilo prikrite tetovaže, piercingov. Kako ona to komentira? “Ne zdi se mi na mestu. Drugo je, kadar imajo neprimerne tatuje. Če pa so to tatuji, ki so primerni, estetsko OK, ne vidim težav, kjerkoli to je.” Sama ima meje, v katerih primerih ne tetovira. Zanimalo nas je tudi, kakšen je odziv, ko nekoga zavrne: “Probam se držati pravila, da sem jaz strokovnjak, ljudje, ki pridejo, pa niso. Ko grem po avto ali pa nekaj za vodovod kupovat, nisem strokovnjak. Tako kot moram jaz zaupati prodajalcu, tako je prav, da ljudje zaupajo meni. Želim, da odidejo s tatujem, ki jim bo všeč, bo kvaliteten in bo to, kar mora biti. Ljudje imajo velikokrat napačne predstave. Pride nekdo, ki bi rad imel prikrivanje, pa bi rad imel nežen linijski tatu – to valda ne gre. Sploh pri prikrivanju velikokrat pridemo na razpotje, ker si ne znajo predstavljati, da to ni čista koža, da ne gre vse narediti. Pride do trenj. Mi pa želimo, da nekdo gre ven s tatujem, ki bo zadovoljen in bo odražal kvalitetno delo.”

“Fascinantni so mi tatuji, ko si dajo kopije otroških rizbic”

Pa obstajajo deli telesa, ki jih ne tetovira? “Ja, večinoma ne tetoviram genitalij, tega pač ne, niti perverznih tatujev. Ne tetoviram obraza. Ne delam niti poročnih prstov. Prsti se zelo slabo celijo, drugače je. 50 %, 50 % je, kako se bo stvar zacelila. Druga stvar je, da prstan bo vedno prstan, ne glede na to, s čim boš prikril. Tako da je nemogoče prikrivanje. Raje ne. Fascinantni so mi tatuji, ko si dajo kopije otroških rizbic. Nekdo bi rekel, to so bizarni tatuji, meni je to najbolj pristno. Daš si nekaj, kar je ustvaril tvoj otrok. Velikokrat so, da bi imeli del oči, oči partnerja. Tudi to je ena stvar, ki probam nekako tako, da ne izpade bizarno. Naredimo takšen dizajn, da izpade v redu” pove.

Velikokrat prekriva brazgotine. Ljudje imajo različne zgodbe, zato smo jo povprašali, če nosi kakšno zgodbo posebej v srcu. “Vsaka zgodba je težka, se me kar fejst dotakne. Mogoče se me je ena najbolj pred leti, ko je po težji bolezni imela na nogi hudo brazgotino od presajanja kože. To je bila najbolj zahtevna brazgotina, ki sem jo delala. Velikokrat pomislim na to gospo, res je bila vesela. Rekla je: ‘Toliko let nisem mogla nositi hlač, ker jo je bolelo, da so ljudje gledali in spraševali …’ Sedaj je nekaj drugega.”

Celotni zgodbi lahko prisluhnete spodaj.