In ja – končno sem jaz tista, ki reče: “Nikoli se nisem počutila bolje.”

Zakaj po 40. letu tek in visoko intenzivna vadba nista več dovolj – in kako mi je trening moči dal več kot katerakoli dieta.

Dolga leta sem verjela, da je tek edini pravi način, kako ohraniti kondicijo in “dobro postavo”. Bila sem tista ženska, ki teče – vedno, povsod, v vseh letnih časih. Po službi sem obula teniske in odšla “spucat glavo”. Najljubša trasa? Od Kleka proti Sveti Planini. Počutila sem se zmožno in všeč mi je bilo, kako sem na poti v hrib še premlevala vsakodnevne probleme, nazaj grede pa, kot da bi si prezračila glavo. Neprecenljivo.

Ampak kmalu po 40 se je začelo nekaj spreminjati …

Začela sem opažati, da mi tek ne napolni več baterij tako kot prej. Namesto polna energije sem se po njem počutila izčrpano. Namesto sproščenosti – napetost in nemir. Sredi dneva sem bila pogosto utrujena, razdražena, brez fokusa. Včasih sem v stresnem odzivu pojedla vse, kar sem našla – od arašidov do otroških čokoladic. Počasi sem začela dvomit vase. Saj delam vse tako kot včasih, zakaj se potem počutim tako zanič?

In potem sem po čistem naključju odkrila trening z obremenitvijo. 

Na začetku me je bilo ful strah, da bom postala “preveč mišičasta”, “prevelika” ali se celo zredila, če opustim tek in začnem z drugačno vadbo. Pa čeprav sem bila zaradi teka in stalnega omejevanja hrane totalno izčrpana in v stresu.

Vseeno sem si dala priložnost in sem začela. Najprej z vajami z lastno težo. Počepi, sklece, plank. Ni bilo lahko. Prve tedne sem bila utrujena – ampak drugače. Ne tista prazna utrujenost, kot po teku, ampak polna. Počutila sem se, kot da se moje telo prvič po dolgem času zares odziva.

Kasneje, ko sem se pomirila in videla, da se ne bom čez noč “napihnila”, sem začela dodajati uteži.

Zgodila se je revolucija – no ja, vsaj zame

Kmalu so se začele dogajati spremembe: