Ime tedna: dr. Borut Rončević – minister, ki postavlja znanje znova v središče

3 hours ago 18

Ko Slovenija išče pot iz stagnacije izobraževalnega sistema, se vedno bolj izrisuje lik človeka, ki ne ponuja zgolj kozmetičnih popravkov, temveč sistemski premik. Dr. Borut Rončević, minister za izobraževanje, znanost in mladino, je ta teden postal ime, ki najbolje pooseblja ambicijo, da se šolstvo vrne k svoji osnovni nalogi: k posredovanju trdnega znanja, razvijanju kritičnega mišljenja in pripravi mladih na prihodnost.

Rončević, rojen leta 1975 v Novem mestu in nekdanji učenec OŠ Šmihel, ni tipični politični uslužbenec. Redni profesor sociologije na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in znanstveni svetnik na Rudolfovem – Znanstvenem in tehnološkem središču Novo mesto ter pomemben akter pri vzpostavitvi javne Univerze v Novem mestu.

Njegova akademska pot je bogata: od mladega raziskovalca na Univerzi v Ljubljani in Marie Curie štipendije na Univerzi v Aalborgu, prek dveh nazivov Jean Monnet Chair in treh vodstev centrov odličnosti Jean Monnet, do Fulbrightove štipendije na ameriški Troy University. Od leta 2022 je kot prvi Slovenec član izvršnega odbora Mednarodnega sociološkega združenja. Avtor ali soavtor enajstih monografij in štiridesetih znanstvenih člankov, gostujoči predavatelj na univerzah od ZDA in Velike Britanije do Libanona in Hrvaške – njegov raziskovalni fokus na prenos znanja, inovativnost in regionalni razvoj je relevantno ozadje za sedanjo funkcijo.

Že med letoma 2012 in 2013 je kot generalni direktor Direktorata za visoko šolstvo in znanost spoznal delovanje resorja od znotraj. Vodil je Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto, Fakulteto za uporabne družbene študije in druge ustanove, bil pa tudi predsednik upravnega odbora Fakultete za informacijske študije ter predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija. Novo mesto zanj ni zgolj rojstni kraj, temveč prostor, kjer je desetletja gradil institucije, ki povezujejo znanost, izobraževanje in gospodarstvo. Napoved, da bo ministrstvo preselil prav tja, zato ni populistična gesta, temveč logičen korak človeka, ki verjame v decentralizacijo in učinkovitost.

Kot minister je Rončević jasen: rezultati slovenskega šolstva so slabi in se še slabšajo. Ob predstavitvi podatkov PISA 2025 je napovedal prvo celovito reformo vzgoje in izobraževanja po 25 letih. Deset izhodišč reforme postavlja znanje znova v središče: visoki standardi in pošteno ocenjevanje (“ne morejo biti vsi odličnjaki”), optimalni razvoj vsakega učenca namesto umetnega izenačevanja, delovna etika, domoljubna in državljanska vzgoja, ideološka nevtralnost šola naj uči, kako misliti, ne kaj misliti) ter večja avtoriteta in avtonomija učiteljev. Manj administrativnih obremenitev pomeni več časa za učence. Zgodnje opismenjevanje in prehod na sodobno osemletno osnovno šolo (s prvim razredom kot obveznim vrtcem) odgovarjata na raztegnjeno opismenjevanje, ki ni prineslo boljših rezultatov. K temeljnemu znanju dodaja vsebine prihodnosti: informatiko, umetno inteligenco, medijsko in finančno pismenost, kibernetsko varnost. Povezava z gospodarstvom, reforma nacionalnega preverjanja znanja in mature ter odpiranje učiteljskega poklica predmetnim strokovnjakom dopolnjujejo sliko zahtevnejšega, preglednejšega in bolj odgovornega sistema.

Njegova odločnost se je v polni meri pokazala tudi v oddaji Tarča. Tam je odločno soočil predstavnike statusa quo, vključno z Branimirjem Štrukljem. Jasno je povedal, da so rezultati slabi in se še slabšajo, zato bi bilo neodgovorno, če bi se zadev lotil le zato, da bi imel “ljubi mir”. Štruklju je neposredno sporočil, da je v sistemu sodeloval trideset let, pa rezultati kljub temu padajo. Opozoril je, da sindikalni zaupniki z lažmi o odpuščanju učiteljev zbirajo podpise pod peticijo, in izpostavil, da Štrukelj v prostem času deluje kot sindikalist, večino časa pa kot politik radikalne stranke Levica. “Jaz se bom odločil, kdo bo meni svetoval,” je bil jasen, reforma pa naj bo takšna, da otroci ne bodo več polpismeni.

Odzivi so pokazali, da je mnogim prišel do živega prav zato, ker je status quo končno dobil jasen odgovor.

Rončević poudarja, da status quo nima več svojega ministra. Reforma bo, ministrstvo se seli v Novo mesto, delo od doma se omejuje, javni denar se troši odgovorno. Mednarodno udeležbo razume kot nujnost, da je Slovenija prisotna tam, kjer se oblikujejo usmeritve svetovne znanosti. Njegova odločnost pri nekaterih izziva odpor, a prav v tem se kaže razlika med upravljanjem obstoječega in poskusom, da se stvari res premaknejo.

V času, ko se razprave o šolstvu pogosto izgubijo v ideoloških obračunih, dr. Rončević prinaša perspektivo sociologa in praktika, ki meri uspeh po znanju učencev, ne po številu obrazcev. Ime tedna je zato upravičeno njegovo: človek z mednarodnimi referencami, lokalno zavezanostjo in jasnimi prioritetami, ki postavlja otroke in njihovo znanje pred udobje sistema. Smer reforme je jasna – nazaj k znanju, naprej k prihodnosti.