»Igrali smo na Rouni, ker ni bil nihče vajen peska, in smo obstali«

Iz torkove priloge Šport plus.

Mitja Merlak, ki je po rodu iz Doline, je v nogometnih mladinskih ligah igral za več klubov, a po naključju nikoli za dolinski Breg. Na članski ravni pa je nastopal samo za Primorje, bil nepogrešljivi člen obrambne vrste in nekaj sezon tudi kapetan ekipe.

Ali ste vso športno pot prehodili v nogometu?

Začel sem s plavanjem. Imel sem pet let. Pri sedmih sem že igral nogomet in vztrajal do svojega 27. leta.

Kdaj ste odigrali zadnjo uradno tekmo?

Zadnjo uradno tekmo sem odigral maja 2010 v drugi amaterski ligi.

Kaj štejete za največji uspeh?

Napredovanje iz druge v prvo amatersko ligo. To je bilo leta 2005 ali 2006, trener je bil Sciarrone. Kras je neposredno napredoval, mi pa smo si zagotovili napredovanje skozi play-off. Odločilno tekmo smo dobili na igrišču Bearzija pri Vidmu.

Ste se po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Ne. Po napredovanju je bilo veliko veselja, a jokal nisem nikoli.

Kdo so bili vaši najljubši soigralci?

Več let sem v obrambi igral z Robertom Dagrijem, drugače bi omenil slovenske soigralce, na primer Batiča, Kanteja, Pauleticha, Brajnika, Pipana ...

Ohranjate stike z nogometnimi sopotniki?

Ja, še vedno jih srečujem, z Batičem sem igral nogomet 7 na 7, z Makijevičem še vedno igram.

Kdo so bili vaši najljubši trenerji?

V mladinskih ekipah Rajko Žeželj in Vinko Hafner, predstavnika stare jugoslovanske šole. Nista bila samo trenerja, ampak tudi vzgojitelja. Lepo sta nas naučila reda in discipline. Na članski ravni pa sem si še najbolj zapomnil Nevia Bidussija in Bojana Guliča, ki sta bila trenerja, ko sem bil kapetan.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali nogomet?

Verjetno bi nastal dvom, ali naj izberem nogomet ali košarko. Tudi košarko sem zmeraj rad igral in gledal.

Anekdota iz športnih časov ...

Omenil bi dve. Spomnim se tekme - mislim, da smo igrali proti Pro Farri -, na kateri je na igrišče stopil Jernej Kapun in v nekaj minutah zadel tri gole za končni 3:3. Drugače pa se spomnim sezone, ko smo bili v težavah in se borili za obstanek. Padla je odločitev, da domačih tekem ne bomo več igrali na travnatem igrišču, ampak na peščeni Rouni, ker da nihče ni več vajen peska. In smo res dosegli obstanek.

Kje živite in kaj delate?

Živim v Trebčah in sem zaposlen na ZKB.

Kako skrbite za svoje telo?

Igram nogomet na rekreacijskih turnirjih z ekipo Mal Messi, pri kateri smo razni bivši nogometaši iz zamejstva in Sežane. Z otrokoma ni veliko časa za drugo, grem recimo na kolo.