Igra v športu otrok, zakaj brez nje vse razpade

Ko odrasli razmišljamo o športu, pogosto vidimo strukturo: trening, urnik, cilje, napredek. Otroci pa vidijo nekaj povsem drugega. Vidijo igro. Gibanje brez razlage. Veselje brez razloga. Prav tam, v tistem iskrenem smehu in zardelih licih, se skriva odgovor na vprašanje, zakaj je igra pri športu tako zelo pomembna.

Igra kot naravni jezik otrok

Otroci ne razmišljajo o mišicah, vzdržljivosti ali tehniki. Njihovo telo se uči skozi izkušnjo. Igra je njihov naravni jezik. Tako kot se govor naučijo s poslušanjem in ponavljanjem, se gibanja naučijo skozi igro. Ko otrok teče, skače, lovi žogo ali se kotali po travi, njegovo telo gradi osnovne gibalne vzorce. Brez navodil. Brez pravil. Brez strahu, da nekaj dela narobe. In prav ta svoboda je ključna. V igri ni napačnih gibov, so le novi poskusi.

Zakaj je igra temelj in ne dodatek športu

Pogosto slišimo, da je igra primerna za mlajše otroke, kasneje pa naj bi šport postal resnejši. A ravno tu se skriva napaka. Igra ni stopnja, ki jo prerastemo. Je temelj, na katerem stoji vse ostalo. Šport, ki raste iz igre, gradi notranjo motivacijo. Otrok se giblje, ker mu je prijetno, ne zato, ker mora. Ko se enkrat izgubi ta notranji zagon, ga je zelo težko znova prebuditi. Zato številni otroci šport zapustijo ne zato, ker ne bi bili sposobni, temveč zato, ker so izgubili veselje.

Foto: Treniranje Vir: pixabay

Igra in razvoj telesa

Med igro otrok razvija koordinacijo, ravnotežje, hitrost, moč in orientacijo v prostoru. A to se ne dogaja linearno in predvidljivo. Ravno nasprotno dogaja se kaotično, spontano in zato izjemno učinkovito. Otrok, ki se igra različne igre, razvija vsestransko telo. Tak otrok ima kasneje boljše pogoje za katerikoli šport. Preozka specializacija brez igre lahko vodi v enoličnost gibanja, preobremenitve in hitrejšo izgubo interesa.

Igra kot varno okolje za napake

V igri je napaka dovoljena. Celo zaželena. Ko otrok zgreši, se pogosto zasmeje in poskusi znova. Nihče ne zapisuje rezultatov, nihče ne ocenjuje. Igra otroku omogoča tudi nekaj, česar v odraslem svetu pogosto ni več občutek, da ni stalno ocenjen. Med igro ni stalnega pogleda od zunaj, ni primerjav, ni lestvic. Otrok se giblje, ker čuti zagon, ne ker mora nekaj dokazati. Ta odsotnost presoje ustvarja notranjo varnost. In prav iz te varnosti otrok kasneje razvije pogum, da poskusi, tvega in vztraja tudi takrat, ko ni takoj uspešen. Igra torej ne gradi le telesnih spretnosti, temveč temelje zdrave samopodobe.

V strukturiranem športu brez igre pa napaka hitro dobi težo. Otrok začne povezovati gibanje s strahom pred neuspehom. Igra ta strah raztopi. Uči otroka, da je napaka del procesa, ne dokaz nesposobnosti. To je lekcija, ki jo otrok nosi tudi v šolo, odnose in kasneje v odraslo življenje.

Čustveni pomen igre pri športu

Šport ni le telesna dejavnost. Je tudi čustvena izkušnja. Igra omogoča, da otrok v športu doživlja veselje, sprostitev, navdušenje in pripadnost. Ko otrok igra ekipno igro, se uči sodelovanja brez razlage. Ko čaka na vrsto, se uči potrpežljivosti. Ko izgubi, se uči soočanja z razočaranjem. Vse to brez moraliziranja, samo skozi izkušnjo.

Foto: Igra pri športu Vir: Freepik

Igra in razvoj možganov

Ko se otrok giblje skozi igro, se v resnici ne uči le gibov. Ves čas razmišlja, se odziva, spreminja smer, lovi ravnotežje in presenečenja. Njegovi možgani so v pogonu, a brez napora kot takrat, ko se človek izgubi v dobri zgodbi. Prav zato se skozi igro razvijajo občutek za prostor, hitrost razmišljanja in zbranost. Ne ker bi se otrok trudil, ampak ker je prisoten. Šport, ki ohranja igro, tako otroku ponuja nekaj več kot gibanje: uči ga prilagajanja, iskanja rešitev in zaupanja vase. To so veščine, ki mu ostanejo še dolgo potem, ko zapusti igrišče.

Razlika med motivacijo in pritiskom

Motivacija prihaja od znotraj. Pritisk prihaja od zunaj. Igra krepi prvo, pretiran fokus na rezultate pa drugo. Ko otrok čuti, da je šport prostor, kjer je sprejet takšen, kot je, bo želel ostati. Ko pa šport postane prostor pričakovanj odraslih, se spremeni v breme. Igra je tista, ki ohranja ravnotežje. Ki opomni, zakaj smo sploh začeli.

Vloga staršev: zgled, ne sodnik

Otroci zelo natančno berejo odrasle. Če starš ob igrišču komentira vsako potezo, popravlja in primerja, otrok začuti napetost. Če pa starš pokaže veselje ob gibanju, ne glede na rezultat, otrok dobi pomembno sporočilo: gibanje je vrednota samo po sebi. Starši, ki dovolijo igro, dovolijo tudi otroku, da razvije lasten odnos do športa. Ne vsiljenega. Svojega.

Trenerji in prostor za igro

Dober trener pri otrocih ni tisti, ki ima najbolj natančen program, temveč tisti, ki zna v trening vključiti igro. Ki zna prepoznati, kdaj otrok potrebuje strukturo in kdaj sprostitev. Trening, ki vsebuje elemente igre, je bolj učinkovit. Otroci so bolj zbrani, bolj prisotni in bolj odprti za učenje. Igra ni nasprotje discipline je njena priprava.

Ko se igra počasi umika iz športnega okolja, spremembe sprva niso očitne. Otroci še vedno prihajajo na treninge, še vedno izvajajo naloge, a nekaj se spremeni v njihovem odnosu. Manj je smeha. Manj spontanosti. Gibanje postane predvidljivo, včasih celo dolgočasno. Prav v tem tihem premiku se pogosto začne razpadati vez med otrokom in športom. Ne zaradi pomanjkanja discipline, temveč zaradi izgube radosti.

Foto: Zabava med športom Vir: Freepik

Zakaj otroci zapuščajo šport

Razlogi so pogosto podobni: preveč pritiska, premalo veselja, občutek, da niso dovolj dobri. Ko se igra umakne, šport izgubi svojo privlačnost. Otroci, ki ostanejo v športu dlje časa, imajo običajno eno skupno točko pozitivno izkušnjo v zgodnjem obdobju. Spomin na igro, ne na rezultate.

Igra kot naložba v prihodnost

Igra pri športu ni razvajanje. Je naložba. V zdrav odnos do telesa. V samozavest. V sposobnost soočanja z izzivi. Otrok, ki se nauči gibati skozi igro, bo tudi kot odrasel lažje sprejemal telesno aktivnost kot del življenja. Ne kot obveznost, temveč kot vir dobrega počutja. Morda odrasli v športu pogosto iščemo rezultate, ker smo jih vajeni meriti. Otroci pa iščejo izkušnjo. Igra je njihova merilna enota. Če jo ohranimo, ohranimo tudi njihovo željo po gibanju.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti

Morda vprašanje ni, kako zgodaj naj otrok začne trenirati. Morda je pravo vprašanje, kako dolgo mu znamo pustiti, da se igra. Ker prav v igri otrok ne gradi le telesa, temveč odnos do sveta. In šport, ki izhaja iz igre, ni le šport. Je del zdravega otroštva.

Pripravil: L. H.
Viri: sportkat.si, vizita.si, malalu.si, bogastvozdravja.si

The post Igra v športu otrok, zakaj brez nje vse razpade first appeared on NaDlani.si.