Hortus Conclusus – Vrt Barbare Novakovič zaključuje trilogijo Alegorije!

5 days ago 12

ARTICLE AD BOX

Cankarjev dom je 6. septembra otvoril svoja vrata novi gledališki sezoni 2024/2025 s plesno-gledališko predstavo Barbare Novakovič: Hortus Conclusus – Vrt ob trideseti obletnici delovanja gledališča Muzeum s tretjim in zaključnim delom njene trilogije Alegorije: Hortus Conclusus-Vrt.

Trilogija Alegorije se je pričela s prvim uprizoritvenim segmentom: Alegorije mesecev- atributi 2022, nato je sledil še drugi segment trilogije Alegorije, fragmenti 2023 (recenzija tukaj https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/alegorije-fragmenti-barbare-novakovic-kot-casovni-utrip-sedanjika/). Vsi trije segmenti trilogije Alegorije se izkažejo kot vpogled skozi prizmo časa umetnice in raziskovalke časa, tudi Župančičeve nagrajenke (2015) Barbare Novakovič. Trilogije Alegorije se stilno bogatijo ob širini raznolikosti avtoričinih ikonografskih smeri, ki jih slikovito vtisne v prizorišče gledališkega odra, ko jih skuša sugestivno prepletati z živo, gibko dinamiko plesnih teles.

Predstava Hortus Conclusus – Vrt je nastala v produkciji Muzeum, zavoda za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo ter v koprodukciji Cankarjevega doma ob sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, s Slovenskim gledališkim inštitutom /SLOGI, KUD Qulenium in Narodnim domom Maribor, Vetrinjski dvor. Ob zaključku vseh treh septemberskih uprizoritev Hortus Conclusus – Vrt – premiera 6. septembra, reprizi 7. in 9. septembra, ko sem si predstavo tudi ogledala, (vse tri predstave si je ogledalo 156 gledalcev op.u.) je bil organiziran še pogovor o zavodu Muzeum, ki ga je Barbara Novakovič ustanovila pred 30. leti in je vsa ta leta tudi aktivno deloval, kot se sledilo ob pogovoru v organizaciji SLOGI, ki ga je vodil Primož Jesenko, sodelovali pa so: Blaž Lukan, Tomaž Toporišič, Jana Pavlič in Marijan Rupert. O fenomenu Muzeum, po besedah sogovornikov, bo izšla publikacija v sodelovanju še z drugimi soustvarjalci Gledališča Muzeum, katere izid pri SLOGI predvidevajo spomladi 2025. Natančen prevod naslova Hortus Conclusus nakazuje zaprte /ograjene vrtove, ki imajo svojstven življenjski pomen, ko se skozi zgodovino ob odpiranju in zapiranju skupnosti sočasno sledi različnim višinskim zamejitvam vrtov. V srednjem veku so to skoraj neprebojna grajska obzidja, medtem ko v času renesanse tudi vrtovi doživljajo svoj odprti razcvet, kar je v zgodovinskem predavanju in z video posnetki razložil Marjan Rupert; torej način življenja in filozofija časa se kar zrcali v slikovitosti ter zračnosti ali odprtosti in zamejenosti vrtov. Ob tem mi je prišla na misel knjiga, Siriusova skrivnost: Robert K.G. Temple, ko je avtor krajinsko arhitekturo angleških plemiških vrtov razložil v smislu planetarnih poti tega ozvezdja.

Na odru Linhartove dvorane CD avtorica vrta snuje skupaj s plesalci – izvajalci: Luka Ostrež, Jerca Rožnik Novak, Mateja Železnik, Petra Govc, Branko Potočan, Mateja Rebolj, ob dramaturgiji Jane Pavlič ter zvočni podobi Gala Škrjanca Skaberneta. Imaginarni vrt ali oder Linhartove dvorane je odprto gledališko prizorišče, kjer se možne meje gradijo, tudi vtisnejo v odrsko sceno ob premikih nastopajočih. Tudi je sicer vsak naravni vrt prizorišče, kjer se srečujejo mimoidoči različnih generacij, največkrat zatopljeni v svoja osebna obzorja, tu in tem se lahko zaznajo mimobežni kontakti, ko se ob sprehodih pravzaprav niti ne ozira na višinske naravne ali nenaravne omejitve izbranega vrtnega sprehajališča. Zato niti ne preseneča odprtost odra, ki naj bi predstavljal ograjeni vrt, ko svetloba in spremni tekst naznanijo umišljeni vrt, kjer se potom gibanja sledi mislim, željam tudi stanju posameznika, metem ko naj bi bil vrt prostor miru, zračnosti in duševne idile. Scena je minimalistična, saj se odprta površina odra enači s sceno vrta, oblikovanje luči pa pridoda svoje zorne kote, v levem kotu odra so opazne še tri svetleče luči, skupaj strnjeni trije tulci različnih višin (scenografija doc. Vlatka Ljubanović, u.d.i.a, in študenti Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani).

V prostor (odra) vrta, kot prva vstopi in se postavi Mateja Železnik, je za trenutek kot kip, skulptura kodiranih rok, dozdevni simbol vrta, nato pa v njenih gibkih poskočnih spiralah ter vrtenju se zazna energija, ki kar prši vse naokrog; je razgibano življenje v objemu narave. Medtem ko vhod Luke Ostrža odseva utesnjenost sistema, njegovo telo je krčevito, napeto, vpeto v nevidne sile, ko sproža čudne zvoke, skoraj živalske, tudi je njegovo stanje nekam prvinsko, dokaj srhljivo. Njegovi koraki se nevidno zarišejo v prostor, sam pa postane popotnik mnogih srečanj, ko tu in tam le skuša stopiti v kontakt. Že ob teh dveh vhodih se dokaj nazorno oznani tako odprtost, kot zaprtost ali zamejenost vrta, ko premiki in plesne vijuge korakov zarišejo pohodne poti naravnega vrta, kar se sicer snuje ter gradi po natančnih matematičnih izračunih.

Misel o natančni gradnji ter izračunih vrta dobi spodbudo ob vhodu Petre Govc odete v oblačilo, popisano z matematično enačbo (kostumografinja Ana Kolenc, Barbara Novakovič), njeno korakanje je kar avtomatično ob ritmu glasbe. Kaj pa predstavlja? Lahko je graditeljica vrta ali pač znanstvenica, ki v naravi rešuje še nepovezane (matematične ) zamisli z ozirom na njen kostum ter držo. Ostali kostumi so lahkotno plesni, pri plesalkah barviti in krožni, ko ob vrtenju zarišejo zračne rozete, ki opomnijo na naravne krožne otoke. Jerca Rožnik Novak razigrano vstopa v vrt, ko tudi v duetu z Matejo ne mirujeta; in se vrt polni z obiskovalci, med njimi pa se zaznanijo pogledi, gibka sosledja neizrečenih misli, želja, tudi nastopijo opazni zastoji, tiki…

Proti koncu v prostor vstopi še starejši par, Mateja Rebolj in Branko Potočan, in si poišče svoj želeni kotiček na svojem koncu parka. Ona se napoti proti središču vrtnega dogajanja, ko v svojem prefinjenem gibanju izrisuje nevidno pot po središču vrta medtem, ko se Branko osredotoči na desni kvadrant vrta, kjer visi dolga debela vrv, tudi z njo prične krožiti tik ob tleh. Po nekaj krogih in z oprto Matejo na ramenih, ki ima belo kredo med nožnimi prsti, zarišeta bela krožišča po tleh; tako se misel o izrisanih plesnih poteh ter zračnih krožnicah končno le materializira na odrski sceni vrta.

V zaključni sceni še svetleči tulci dobijo svoj scenski pomen, ko jih Jerca v svojih izlivih lirične poetike ovija ter skrbno prenaša do središča odra, ti pa v luči svojih podaljškov odsevajo različne svetlobne konture, tako kot so različne njih višine. Ob svetlobi, ki jo žarijo se zdi, da odru zavlada odrešujoči svetlobni ton, vzvišeni odsev nenavadne tihote, ki predstavi Hortus Conclusus-Vrt vtisne umetniški odsev vsakdanje življenjske realnosti v naravi mirnih dni.