Hiša, povej mi svojo zgodbo: “Ponoči smo pogosto spali ob zvokih razbijanja v celicah”

Se kdaj sprehajate po mestu in se vprašate, kakšno zgodbo skrivajo stavbe, mimo katerih hodite vsak dan? Kakšna življenja so se v njih odvijala, kdo so bili ljudje, ki so tam živeli, delali, se veselili, ali celo trpeli?

Začenjamo serijo člankov “Hiša, povej mi svojo zgodbo”, v kateri bomo odkrivali zgodovino stavb v našem okolju – od javnih objektov do tistih nekoliko bolj skritih, ki pa s seboj nosijo bogato preteklost.

Na Ljubljanski cesti 17 v Kočevju stoji stavba, ki nosi pomembno zgodovinsko vrednost. V drugi polovici 19. stoletja je tu delovala mestna bolnica, namenjena predvsem obvladovanju nalezljivih bolezni.

Zasilna bolnišnica je bila uradno ustanovljena leta 1842, njeno delovanje pa je leta 1854 potrdila tudi dunajska državna pisarna. Objekt, pogosto imenovan »špital«, je nastal zaradi strateške lege mesta ob meji ter potrebe po zdravstveni zaščiti prebivalstva pred širjenjem okužb. V drugi polovici 19. stoletja je imela bolnišnica 14 postelj.

Pomembno vlogo pri zdravstvenem varstvu Kočevja v tem obdobju je imel zdravnik Anton Treitz, ki je bil leta 1862 razglašen za častnega meščana.

Leta 1903 je bila stavba prenovljena in modernizirana z deželno pomočjo. Malo pred začetkom prve svetovne vojne so se oblasti odločile, da bodo v njej nastanjene sestre usmiljenke, ki so do tedaj oskrbo bolnikov opravljale po potrebi. Kljub tem poskusom dolgoročna zdravstvena funkcija objekta ni bila ohranjena. V dvajsetih letih 20. stoletja je bila bolnišnica zaradi političnih in družbenih razmer dokončno zaprta.

V stavbi našega uredništva je bila nekoč tudi prodajalna pohištva, začasno pa je služila tudi kot nadomestna pošta.

V naslednjih letih so stavbo prevzeli orožniki, ki so v njej uredili postajo in pripadajoče zapore. Ti prostori so ostali v uporabi še med drugo svetovno vojno in po njej. Zaporniški del objekta je bil namenjen predvsem pridržanju oseb zaradi manjših prekrškov ali političnih razlogov. To je le kratka zgodovina stavbe našega uredništva in sedeža podjetja poraVnava d. o. o.

Stavba danes.

Na družbenem omrežju Utrip vaše občine smo pozvali ljudi, da z nami delijo osebne zgodbe, ki jih vežejo s stavbo. Z vami bomo delili njihove spomine.

“Franc Jančič: Moja rojstna hiša na Ljubljanski 17”

Ob hiši na Ljubljanski cesti 17 se Franc Jančič vedno znova ustavi z mislijo: »Tukaj sem se rodil.« V enem od spodnjih stanovanj, kjer danes mimoidoči hitijo brez posebne pozornosti, so se začeli njegovi prvi spomini – na otroštvo, družino, sosede in zaporniške celice, ki so znotraj hiše puščale prav posebno sled. Franc je v hiši, v šestdesetih, živel do sedmega leta starosti.

Na Ljubljansko cesto se je družina preselila zaradi očetove službe. »Oče je bil premeščen s policijske postaje Črnomelj v Kočevje. Stanovanje jim je dodelila policija, v hiši pa so poleg stanovanj bili tudi prostori za pridržanje – zapori,« se spominja Franc.

Ti zapori oziroma pripori so zaznamovali otroško izkušnjo. »Ponoči smo pogosto spali ob razbijanju iz celic. To niso bili klasični zapori, priporniki so ostali kvečjemu dan ali dva, nato so jih peljali naprej,« se spominja Franc. Kot otroci so se sicer radi igrali tudi v teh prostorih, a so jih starši opozarjali, da tam ni varno. »Notri ni šel vsak. Samo tisti, ki sem jim jaz dovolil,« se nasmehne. Vhod v zapor je bil tudi vhod v njihovo stanovanje.

V spominu je ostala podoba notranjosti celice: rešetkasta vratca za podajanje hrane, slamnata ležišča in dve grobi odeji, »ki sta pikali tako, da nisi vedel, ali bi raje ležal na slami«. Nekdo je enkrat celo pobegnil iz celice – uničil je rešetko na oknu in razbil vrata. »Bila je panika. Starši so nas opozarjali, naj bomo previdni.«

Sogovornik, s katerim smo odkrivali preteklost, se rad spominja okolice hiše. »Ob hiši so rasla tudi drevesa – morda smreke – ki jih še danes jasno vidim pred očmi.« Pomembno mesto v njegovem spominu zasedajo tudi sosedje: Kobalovi, Papeževi, Kranjčevi… »Še vedno imam fotografijo, ko so se Kranjčevi selili.«

Otroci so se radi zadrževali na dvorišču, v hiši jih je bilo tisti čas veliko, zato so imeli družbo.

»Čeprav sem bil še majhen, se ogromno spominjam. Morda ne vsega do potankosti, a občutek ostaja: to je bila moja rojstna hiša. Vedno sem rad povedal, da sem se rodil v policijski hiši.«

Poznate zgodbo kakšne zanimive hiše? Vas zanima zgodovina določene stavbe? Pišite nam na uredništvo.