Hiroo Onoda: Vojak, ki je z vojno dihal, tudi ko je svet že dolgo vdihoval mir

Ko je marca 1974 iz džungle otoka Lubang stopil suhljat možakar s puško, starim mečem in uniformo, ki jo je zob časa že skoraj raztrgal, je svet za hip obstal. Vojna? Saj se je ta končala pred skoraj tremi desetletji, ali ne? A za poročnika Hiroa Onodo, nekdanjega pripadnika japonskih cesarskih sil, ta konec nikoli ni nastopil. Ne v glavi, ne v duši, in morda še najmanj v džungli, kjer je skrivnostno kljuboval času.

Začetek, ko ukaz postane življenje

Njegov nadrejeni, major Yoshimi Taniguchi, mu je pred odhodom dejal nekaj, kar se mu je vtisnilo globlje od kateregakoli vojaškega ukaza.

“To lahko traja tri leta, morda pet. A ne skrbi, mi te bomo prišli iskat.”

In v tej obljubi je Hiroo živel. Vztrajno, skoraj versko.

---

V džungli, kjer čas ne obstaja

Ko so Američani leta 1945 zavzeli Lubang, se je Onoda skupaj s tremi vojaki umaknil v notranjost otoka. Verjeli so, in to z vso gotovostjo, da so poročila o koncu vojne le zahrbtna past. Morda nova oblika psihološke vojne. Letaki, ki so jih letala metala iz zraka? Laž. Radijski klici po predaji? Propaganda. Svet je bil, v Onodinem dojemanju, razbit, poln prevar, in zgolj džungla mu je še govorila resnico.

Preživljali so se z lovom, krajo, napadi na lokalno prebivalstvo, občasno s smrtnimi posledicami. Po nekaterih podatkih, navaja BBC (2014), naj bi zaradi njihovih napadov umrlo vsaj 30 civilistov, a natančnih številk Filipinska vlada nikoli ni uradno objavila. Leta 1950 je padel eden od soborcev, v zasedi. Leta 1954 drugi. Leta 1972 še zadnji. Takrat je Onoda ostal sam. Sam z vojno. Sam z ukazom, ki je preživel vse nadrejene.

---

Norio Suzuki, študent, ki je iskal vojaka in snežnega moža

In potem, kot iz romana, ki ne potrebuje dodatne domišljije, se je leta 1974 v filipinsko džunglo pojavil Norio Suzuki. Mlad, radoveden, rahlo ekscentričen avanturist z nenavadnim seznamom ciljev. “Hočem najti tri stvari, poročnika Onodo, pando in snežnega moža. V tem vrstnem redu,” naj bi izjavil pred odhodom iz Japonske.

Na otoku Lubang, kjer se je čas za Hiroa Onodo že dolgo nazaj ustavil, je Suzuki v zaraščenem kotičku džungle dejansko naletel nanj. Onoda je bil utrujen, vendar pozoren. Kot duh preteklosti, ki še ni sprejel, da se je svet obrnil naprej.

Onoda mu ni verjel. Suzuki mu je govoril, nosil časopise, mu razlagal, da je vojna že davno končana, a poročnik je vztrajal. “Če ne dobim ukaza osebno od svojega častnika, ne odhajam.”

In Norio, v tem trenutku skoraj bolj vztrajen kot vojak sam, se je vrnil na Japonsko. Tam je poiskal majorja Taniguchija, danes že upokojenega prodajalca knjig, in ga prepričal, naj gre še zadnjič v službo. Marca 1974, skoraj natanko 29 let po koncu vojne, sta skupaj odpotovala na Lubang.

In zgodilo se je nekaj, kar bi v vsakem filmu delovalo pretirano. Taniguchi je stopil pred Onodo, mu salutiral in mu ukazal. “Končaj misijo.”

Naslednji dan je Hiroo Onoda, z mečem, puško Arisaka in 500 naboji, vse še vedno v brezhibnem stanju, stopil iz džungle in se predal. Orožje je predal filipinskemu predsedniku Ferdinandu Marcosu, ki mu je nato podelil pomilostitev. Za Onodo se je s tem končala zasebna vojna, ki je trajala skoraj tri desetletja. Njegova vojna. Njegov svet. Njegova bitka.

---

Med častjo in realnostjo, kako se svet spremeni, a vojaki ostanejo enaki

Ko se je Onoda vrnil na Japonsko, so ga pričakali kot nacionalnega junaka. Vendar ne brez zadržkov. Japonska je bila zdaj demokracija, gospodarska sila, polna neonov, zahodne mode in študentskih protestov. Nič več ni bilo prostora za cesarske slogane in brezpogojno pokorščino. Onoda se je v tem novem svetu počutil kot anahronizem, kot relikt drugega časa.

Zato je leta 1975 emigriral v Brazilijo, kjer je postal govedorejec v zvezni državi Mato Grosso. Le tam, med preprostimi ljudmi in neskončnimi pašniki, je znova našel mir. Kasneje se je vrnil na Japonsko, kjer je ustanovil šolo preživetja, nekakšno mešanico vojaškega tabora in naravovarstvene šole, za otroke, ki so odraščali med elektronskimi napravami, ne pa med drevesi in vetrom.

---

Zapuščina, ki deli

Je bil Onoda junak ali fanatik? Patriot ali vojni zločinec? Odgovor se, kot pogosto v zgodovini, skriva nekje v sivini. Njegovo nespremenljivo sledenje ukazom je impresivno in hkrati zastrašujoče. Njegova zvestoba, ganljiva, pa vendar pogubna za mnoge, ki so ga srečali med njegovim 29-letnim bojem. Zločini, ki so jih povzročili njegovi napadi, so bili resnični, o tem ni dvoma. A tudi njegova osama, paranoja in zaprtost v duševno vojno stanje, prav tako.

V številnih intervjujih, ki jih je kasneje dal, na primer za Mainichi Shimbun (1995), je pogosto poudarjal, da se ne kesa svojih dejanj. Bolj kot to, je trdil, da je le izpolnjeval ukaz. Toda, kdaj postane ukaz izgovor?

---

Zaključek, lekcija, ki še vedno odmeva

Onoda je umrl 16. januarja 2014 v bolnišnici v Tokiu. Star 91 let. Ostal je simbol obdobja, ki je verjelo v brezpogojno dolžnost, v monolitnost države, v večvrednost žrtvovanja. Simbol vojne, ki se je, za nekatere, nikoli resnično ne konča.

Njegova zgodba ni le zgodba o posamezniku. Je zgodba o tem, kako se svet spremeni, a nekateri v njem ne morejo ali nočejo zamenjati zemljevida. In če je džungla kdaj govorila resnico, potem je ta resnica tiha, dolga in polna senc.

Pripravil: J.P.

Vir: BBC Witness History, Mainichi Shimbun (1974, 1995), The New York Times (2014), The Economist (2014), ABC Lateline (2010), Taipei Times (2018)

The post Hiroo Onoda: Vojak, ki je z vojno dihal, tudi ko je svet že dolgo vdihoval mir first appeared on NaDlani.si.