Hinavščina je resnična temeljna vrednota Evropske komisije

Piše: Álvaro Peñas

V teoriji je hvaljena pravna država, ki jo zagovarja Evropska komisija, ena od temeljnih vrednot EU, ki zagotavlja demokracijo ter pravice in svoboščine državljanov. Vendar je ta temeljna vrednota mrtva črka v soočenju z dejanji progresivnih in levičarskih vlad ter železna pest proti konservativnim in desničarskim. Evropska komisija namesto, da bi opravljala vlogo varuhinje pogodb, vse bolj monopolizira moč, da bi spodkopavala suverenost držav članic, kar je v nasprotju z njenimi lastnimi funkcijami in kar je za mnoge jasen znak njene namere, da Evropsko unijo spremeni v nekakšno superdržavo.

V ta namen in z uporabo resnično škandaloznih dvojnih standardov Evropska komisija ni oklevala uporabiti finančnega in političnega izsiljevanja. Primerov je veliko: v Sloveniji je bila vlada konservativnega Janeza Janše obtožena nespoštovanja pravne države, ko pa je vlada prešla na liberalno levico Roberta Goloba, nadlegovanje konservativnih politikov in medijev v Bruslju ni vzbudilo nobene skrbi. V Španiji lahko vlada Pedra Sáncheza, ki jo pesti korupcija in si prizadeva odpraviti neodvisnost sodstva, počne skoraj vse. Nasprotno pa so države, kot sta Madžarska in nekdanja konzervativna vlada Poljske, napadene in izsiljevane z uporabo evropskih sredstev z nenavadno odločnostjo.

Direktor Madžarsko-poljskega inštituta za svobodo in nekdanji namestnik ministra za pravosodje v prejšnji vladi stranke Zakon in pravičnost, Marcin Romanowski, je objavil celovito analizo poljskega dela poročila Evropske komisije o pravni državi. Romanowski je član poljskega parlamenta Sejm, vendar je bil zaradi obtožb, ki jih je proti njemu vložilo državno tožilstvo, prisiljen v izgnanstvo na Madžarskem.

»Moja analiza ni zgolj zavrnitev škandaloznega poročila Komisije o Poljski, ki pomeni potrditev globalistične anarhije po 13. decembru 2023 in grozljiv hvalni spev liberalni avtokraciji, ki se je imenovala ‘militantna demokracija’. Gre za dokument o nenehni razgradnji demokracije in pravne države pod levo-liberalno koalicijo, ki jo vodi [predsednik vlade Donald] Tusk,« pravi Romanowski in ugotavlja, da to ne bi bilo mogoče brez podpore Bruslja, ki je vodil »hibridno pravno vojno proti poljski konservativni vladi in zdaj služi kot porok za očitne nezakonitosti, ki jih je zagrešila Tuskova levo-liberalna administracija«. Nezakonitosti, ki poleg tega, da so v nasprotju s poljsko ustavo, rušijo temelje pravne države, za katero Komisija trdi, da jo brani. Romanowskijeva analiza izpostavlja te nezakonitosti eno za drugo, začenši z nezakonitim in prisilnim prevzemom tožilstva:

Minister za pravosodje je s sklicevanjem na tri zasebna pravna mnenja izjavil, da neodvisni nacionalni tožilec ni bil nikoli zakonito imenovan, kljub predhodnemu legitimnemu imenovanju. Nato mu je bil fizično prepovedan vstop v tožilstvo. Kmalu zatem je predsednik vlade brez zakonskega sodelovanja predsednika na to funkcijo postavil zvestega političnega zaveznika.

Posledice tega političnega nadzora nad tožilstvom so očitne v preiskavah proti opozicijskim poslancem, z več kot sedemdesetimi odprtimi primeri in arhiviranju primerov Tuskovih političnih zaveznikov. Eden najbolj škandaloznih »zaključenih« primerov je bil primer Romana Giertycha, Tuskovega zaupnika, ki ga je tožilstvo obtožilo odtujitve več kot 20 milijonov evrov iz podjetja, ki kotira na borzi. »Odločitev o zaključku primera je bila več mesecev prikrita, kar ni presenetljivo, saj je temeljila na absurdni trditvi, da Giertych ni vedel ničesar o večmilijonskih transakcijah, ki jih je izvedel njegov … šofer in telesni stražar v podjetju, za katerega je bil glavni odvetnik.«

Kljub takim dejanjem Evropska komisija govori o »znatnem napredku« pri zagotavljanju neodvisnosti tožilstva. Romanowski pravi, da so ti dogodki tožilstvo spremenili v

politično orožje proti opoziciji, z izmišljenimi obtožbami in psihološkim mučenjem med pridržanjem, da bi izsilili lažna pričevanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je že obravnavalo več primerov. Zaradi mojega lastnega nezakonitega pridržanja, ki je očitna kršitev mednarodnega prava, mi je Madžarska podelila politični azil, Interpol pa je zavrnil rdečo notico (zahtevo organom pregona po vsem svetu, da najdejo in aretirajo osebo), kar Poljsko uvršča v isto kategorijo kot Belorusijo, Rusijo ali druge avtoritarne režime.

Nadalje glede sodstva: Tuskova vlada je ignorirala tudi Nacionalni sodni svet, ki je ustavni organ, zadolžen za varovanje neodvisnosti sodstva, da bi skrajšala »mandate stotin predsednikov in podpredsednikov sodišč ter jih nadomestila s strankarskimi privrženci. Poleg tega je ignorirala odločitev ustavnega sodišča, da so takšna dejanja z izključitvijo Nacionalnega sodniškega sveta protiustavna.« Posledično ostaja več kot tisoč prostih sodnih mest nezapolnjenih, ministrstvo pa noče objaviti novih imenovanj, »da bi preprečilo kakršne koli nominacije zunaj levoliberalnega nadzora«.

Poročilo komisije tudi »le mimogrede omenja, da je poljska nacionalna volilna komisija zavrnila finančno poročilo stranke, kar je povzročilo izgubo javnega financiranja, ne da bi omenila, da je zadevna stranka Zakon in pravičnost (PiS) … Vrhovno sodišče je to dejanje razglasilo za nezakonito in odredilo ponovno vzpostavitev financiranja v skladu z volilnim zakonikom. Vendar je premier Tusk v oddaji X izjavil, da »po njegovem mnenju« denar ne bo izplačan, enako pa je storil tudi minister za finance, pri čemer je ignoriral odločitev vrhovnega sodišča.«

Ta blokada javnega financiranja stranke PiS je vplivala na zadnje predsedniške volitve, vendar, kot poudarja Romanowski, »so Poljaki ponovno sprejeli izziv. Več deset tisoč majhnih donacij je financiralo kampanjo Karola Nawrockega, ki je zmagala kljub vsem oviram, vključno z državnim aparatom, medijskim kompleksom in levoliberalnim establišmentom, ki se je postavil v enotno bojno črto.«

Kaj pa mediji? V intervjuju januarja lani je nekdanji direktor TVP World Filip Styczyński, čigar pisarne je prevzela policija, opozoril na hinavščino tiskovnega predstavnika Evropske komisije, ko so ga o tem vprašanju vprašali: »Ne komentiramo določenih dogodkov v državah EU.« Zdi se, da si Komisija ni premislila, saj, kot navaja Romanowski,

se globalisti po vsem svetu bojujejo proti svobodi izražanja in Poljska ni izjema … Neodvisni novinarji se soočajo z vse večjim preganjanjem in grožnjami, nekatere pa neposredno izrečejo tiskovni predstavnik državnega tožilstva in novi minister za pravosodje. Oglaševalce izsiljujejo, da bojkotirajo konservativne medije, novinarjem konservativne TV Republika, najbolj gledanega poljskega kanala, pa je prepovedano udeležiti se vladnih tiskovnih konferenc. Uradniki odkrito grozijo z odvzemom licenc. Poročilo komisije? Hvali »reformo« javnih medijev.

Prav tako je bil izpuščen doslej neviden napad na Nacionalni svet za radiodifuzijo, ustavni organ, zadolžen za varovanje svobode izražanja in pluralizma medijev. Predsednik sveta je pogumno branil svobodo izražanja in podelil licence konservativnim radiotelevizijskim hišam. V povračilne ukrepe so poslanci vladajoče koalicije sprožili postopek ustavne obtožbe, da bi prisilili k suspenzu in ohromili institucijo. Ustavno sodišče je v končni sodbi razsodilo, da je za začetek postopka ustavne obtožbe potrebna kvalificirana večina treh petin, vendar je Sejm, ignorirajoč sodbo, predsednika z navadno večino suspendiral, s čimer je hkrati kršil dve ustavni garanciji: garancijo Sveta in garancijo Ustavnega sodišča. Podeljevanje radiodifuznih licenc je bilo eno od sredstev, ki jih je Tuskova vlada uporabljala za zatiranje konservativnih medijev, kot v primeru kanala wPolsce24 pred nekaj meseci. Kaj bi se zgodilo, če bi desničarska vlada storila enako kot Tusk? Romanowski je zelo jasen: »Če bi vlada stranke PiS zagrešila vsaj 1 % prekrškov, ki jih zdaj izvaja Tuskova koalicija, bi bil Bruselj ogorčen in naslovi po vsem svetu bi kričali o smrti demokracije na Poljskem. Priča smo izjemno surovi politični operaciji, ki je kljub vsem prizadevanjem ni mogoče prikriti v preobleko nevtralnosti ali objektivnosti.«

Za Bruselj je spodkopavanje temeljev demokracije sprejemljivo, dokler služi njihovi progresivni agendi.

Na srečo je poljsko ljudstvo na predsedniških volitvah dalo zmago Karolu Nawrockemu, kar je pomenilo hud udarec za Tuskove načrte, ki opaža naraščajoče dvome v svoji vladajoči koaliciji. »Predsednik ima ustavno moč veta na zakonodajo, ki jo lahko razveljavi le tripetinska večina v Sejmu, kar je prag, ki ga Tusk ne doseže. Po ustavi vlada brez soglasja predsednika, izvoljenega na neposrednih volitvah, ne more učinkovito vladati; lahko le upravlja.«

Za Tuska je torej edina možnost nadaljevanje ustavnega preloma, za kar ima brezpogojno podporo Evropske komisije. Retorika o »pravni državi je postala evfemizem za ideološko vojno proti konservativnim vladam, ki izzivajo globalistični projekt,« je dejal Romanowski.

Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/hypocrisy-is-the-european-commissions-true-fundamental-value/

The post Hinavščina je resnična temeljna vrednota Evropske komisije appeared first on Kulturni marksizem.