Hčerka me spravlja ob živce

Odnos med mamo in najstniško hčerjo je pogosto poln čustvenih vzponov in padcev. Kar je bilo še včeraj topel, povezan odnos, se lahko čez noč spremeni v poligon za prerekanje, molk, zavijanje z očmi in ostre besede. Mame se pogosto sprašujejo: Kaj delam narobe? Zakaj je moja hči tako napadalna? In kako naj ostanem mirna, ko me spravlja ob živce?

Najstništvo je razvojno obdobje, v katerem hči intenzivno gradi svojo identiteto, se oddaljuje od staršev in obenem še vedno potrebuje njihovo oporo. V tem procesu pogosto prihaja do preizkušanja meja, čustvenih izbruhov in navideznega nespoštovanja. Mamina naravna reakcija je lahko obramba, kritika ali nadzor, kar pa pogosto vodi v še več napetosti. Gre za začaran krog, v katerem se obe strani trudita biti slišani – vsaka na svoj način.

Pri nastajanju članka smo se povezali z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki v svoji praksi pogosto srečuje mame in hčere v obdobju intenzivnih odnosnih preizkušenj.

Umiritev se začne pri mami, ne pri hčerki

Kako lahko mama v trenutku čustveno močnih čutenj na strani hčerke umiri sebe in ne reagira impulzivno?

Sprva mora mama umiriti sebe in ugotoviti, kaj se ji v notranjosti dogaja (ali je jezna, ko se hči izraža, ali jo je zanjo strah …). To je včasih težko, saj bo hčerka neposredno pritiskala na njene nepredelane rane in občutke, vendar je to tudi pravi namen.

Starši se ob otrocih učimo in seveda se bomo največ naučili ob tistih otrocih, ki se zelo intenzivno izražajo in imajo izrazite potrebe. Zato je nujno pogledati nazaj v svoje otroštvo: v čem smo bili kot otroci prezrti in česa nismo smeli izražati. Prav na tistih področjih, kjer mi nismo bili slišani, nas bodo naši otroci preizkušali, kar nas bo to tudi najbolj jezilo, spravljalo v obup ali v nas zbujalo strah. Bolj ko bomo prepoznavali, kaj se nam je v otroštvu dogajalo, zlasti v starosti, v kateri so danes naši otroci, lažje se bomo umirili in jih tudi bolje razumeli.

Preizkušanje meja kot klic po čustveni varnosti

Zakaj hčerke v tem obdobju tako vztrajno testirajo meje potrpežljivosti in kaj nam s tem v resnici sporočajo?

Želijo si vedeti in predvsem začutiti, koliko hčerinih čustev mama vzdrži. Sprašuje se: »Sem lahko jezna, bo mama to vzdržala?« ali pa »Me je lahko strah, kdo bo ob meni, kdo me bo pomiril?« Temeljno je, da starši zmorejo vzdržati s svojimi občutji zato, da bodo lahko pomirili otrokove.

Hči bo še posebej intenzivno v mami vzujala težka čutenja, zato imajo mame lahko občutek, da jih hčerke izzivajo, provocirajo, so nalašč nesramne, ker jih želijo prizadeti, so nečuteče, egoistične … Vendar so to zgolj občutja, nič od tega hčerke ne želijo. Želijo samo mamo, ki zmore uravnati svoja čutenja in nato še čutenja hčerke.

Mirna mama je čustveni regulator odnosa, tudi ko ima občutek, da je sama brez podpore

Kako naj mama dolgoročno ohranja “mirno kri”, tudi kadar se konflikti ponavljajo in se zdi, da ni napredka?

Zato je tu tudi oče. Oče mora pri tem pomagati mami – bodisi tako, da ji je v oporo, bodisi tako, da prevzame situacijo, kadar je mami preveč in ne zmore več. Pomembno je, da ima oče čut oziroma občutek za situacijo in da vskoči dovolj zgodaj. Kot na primer: »No, zdaj bom pa jaz povedal svoje. To situacijo bomo zdaj umirili. Verjamem,« reče hčerki, »da si jezna in želiš iti ven tako oblečena, vendar sva z mamo presodila, da to ni mogoče, saj bi s tem zelo negativno izstopala. Ti pa bova pomagala, da se oblečeš tako, da se boš dobro počutila in boš zadovoljna …« V to mora oče seveda tudi verjeti – čutiti mora to, kar govori, in to izreči z gotovostjo. Takrat se bo lažje umirila tudi hči.

Da pa bi mame čim pogosteje ohranjale mirno kri ob hčerkah, je pomembno, da ozaveščajo svoje potrebe, ki v času njihovega mladostništva niso bile zadovoljene:

• česa njihova mama ob njih ni zmogla,
• kaj so takrat potrebovale,
• kaj bi si želele, da bi jim mama rekla, ko so bile stare toliko, kot je danes njihova hči.

To jim pomaga ohranjati stik s seboj in jih manj razjeziti, kadar hčerka izraža svoja čustva.

Ton komunikacije pogosto odloča o tem, ali se hči zapre ali umiri

Kako lahko mama spremeni način in ton komunikacije, da hči ne reagira obrambno, temveč se lažje umiri in odpre pogovoru?

Predvsem mora mama verjeti v to, kar govori in zares čutiti tisto, kar reče in pri čemer vztraja. Tona seveda ne sme poviševati, saj si tega prav nihče od nas ne želi. Velikokrat ljudi vprašam: »Bi si vi želeli, da se šef tako dere na vas, ko nekaj od vas hoče?« Običajno odgovorijo, da ne. No, tudi otroci si tega ne zaslužijo in si tudi ne želijo, zato povišan ton ne deluje. Če pa že “deluje” je to zato, ker se otrok začne starša bati, to pa ni namen vzgoje. Otrok uboga zato, ker razume namen našega sporočila in ne zato, ker se nas boji.

Od konflikta k stiku

Konflikti med mamo in hčerjo niso znak neuspeha, temveč priložnost za učenje novih oblik odnosa, v katerem se obe strani spreminjata. Ko mama namesto nadzora izbere stik, namesto reakcije zavedanje in namesto očitkov radovednost, se lahko tudi najbolj napet odnos začne mehčati. Pot do mirnejšega sobivanja se ne začne pri hčerki, temveč pri mami in njenem obvladovanju čustev.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Hčerka me spravlja ob živce appeared first on domžalec.si.