Haludovo, hedonizem proti hladni vojni

1 day ago 17

ARTICLE AD

Turizem se je na obalah Jugoslavije začel razvijati že v času Avstro-Ogrske, s centri turizma v mestih kot sta Opatija in Portorož. Ekspanzija turizma se zgodi po drugi svetovni vojni, natančneje v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko se število hotelov na Jadranski obali v zgolj enem desetletju podvoji, fond ležišč pa iz 30 tisoč poskoči na 120 tisoč. Omenjeno ekspanzijo v veliki meri omogoči lepota in neokrnjenost obalnega pasu, zanemarljiva ni niti pravica delavca do poletnega oddiha, zagotovljena s socialistično ureditvijo države. Vsekakor pa je glavni razlog dejstvo, da se je Jugoslavija s turizmom odpirala na zahod, medtem ko je istočasno gostila tudi številne turiste iz vzhodnoevropskih držav. Tako kot na mnogih drugih področjih, je tudi na področju turizma Jugoslavija znala implementirati teorijo »tretje poti« in izkoristiti potencial, ki ga je ponujalo osciliranje med zahodom in vzhodom, s čimer je ustvarila družbo, ki je temeljila na enakosti, kljub temu pa vsebovala mnoge lastnosti zahodnega načina življenja.

Mnogi turistični objekti iz tistega obdobja se iz različnih razlogov poigravajo s človeško domišljijo. Naj gre za konceptualno inovativnost, pojavnost v prostoru, razsežnost stavbnega volumna ali filigranske natančnosti v detajlih.

Verjetno najbolj fantazijski izmed vseh turističnih objektov nekdanje skupne države je hotelski kompleks Haludovo v Malinski na otoku Krku, ki v svoji razsežnosti združuje kolaž različnih stavbnih tipologij. Kompleks, katerega gradnja se je začela leta 1968, je zasnoval arhitekt Boris Magaš, med drugim avtor kultnega splitskega Poljuda, ki je, preden je začel z delom v Haludovem, zgradil hotelski kompleks Solaris v Šibeniku. O pomembnosti gradnje Haludovega priča dejstvo, da je za nekaj mesecev obstala gradnja slovitih reških nebotičnikov na Kozali, od koder so se stroji in delavci preselili v Malinsko. Kompleks je bil odprt leta 1970 in je v polni kapaciteti lahko gostil 1.800 gostov, v rekordnih letih pa beležil kar 225.000 nočitev letno. Glavni objekt Haludovega je Hotel Palace, ki svojo dominantnost nakazuje že s pojavnostjo v prostoru. Vizualno odprta pritlična etaža objekta izkorišča topografijo padajočega terena in se terasasto spušča od nivoja vhoda proti hotelski terasi, kjer se korak zaustavi, pogled pa izgubi v vizuri odprtega morja, medtem ko polnejši stavbni volumen s hotelskimi sobami lebdi nad omenjenim odprtim pritličjem. Inovativna uporaba betonskih pergol, ki jih Magaš preizkusi že v Solarisu, ustvarja polodprt prostor, ki mehča prehod iz interjerja v eksterier.

Vendar pa izjemna arhitekturna vrednost kompleksa še zdaleč ni edini razlog, ki vzbuja fantazijo – Haludovo ima namreč v ozadju zgodbo, ki meji na realnost in spominja na prizore iz najbolj razburljivih filmov.

Kompleks je nedolgo po odprtju pritegnil pozornost Boba Guccioneja, lastnika in ustanovitelja revije Penthouse, druge najbolj znane revije za moške. Na počitnicah s svojo jahto je, najverjetneje na predlog fotografa in dobrega prijatelja Čeda Komljenovića, vplul v zaliv pred Haludovim, v katerem je prepoznal potencial hrama hedonizma po meri zahodnega človeka. Kljub temu, da vlaganja zasebnega tujega kapitala v tistem obdobju v Jugoslaviji niso dovoljena, obojestranski interes pripelje do poslovnega kompromisa. V zameno za 3-7 % letnih prihodkov, Guccione vloži 45 milijonov dolarjev, medtem ko upravljanje kompleksa ostane v rokah reškega Brodokomerca. Leta 1972 je tako uradno odprt Penthouse Adriatic Club z igralnico, kamor je vstop dovoljen samo tujim gostom. Haludovo postane trdnjava zahodnih vrednot, kjer se pije penina, je kaviar in denar izgublja v igralnici. Vse to v osrčju socialistične države.

Izmed osebja, ki je bilo mešanica ameriškega in domačega, so zagotovo najbolj izstopale Penthouseve hostese, uradno imenovane »maze«, v veliki meri jugoslovanska dekleta, študentke iz Ljubljane, Zagreba in Splita. Poleg estetskih, so za njih veljali tudi ostali strogi kriteriji, med drugim znanje vsaj dveh svetovnih jezikov. Bob Guccione je Haludovo rad imenoval za pravo formulo boja proti hladni vojni, posledično je maze imenoval za svojo vojsko proti hladni vojni.

Bob Guccione se je dobro zavedal pomembnosti in moči oglaševalskega aparata, zaradi česar je Adriatic Club predstavljen v junijski ediciji Penthousa leta 1972, kjer je promoviran kot bogati resort nekaj milj južneje od Trsta in ravno nasproti Benetk. Grafični prikaz je kombinacija fotografij pravkar odprtega kompleksa in polgolih deklet. Ob tej priložnosti naslovnico krasi Jugoslovanka Nevenka Dundek. V domovini beograjski časopis Ilustrovana politika leta 1972 izda številko z naslovom »Maze sa ostrva« (Maze z otoka).

S pomočjo dobre promocije je Guccioneju uspelo, da je vsako sredo na 12 kilometrov oddaljenem letališče v Omišlju pristal čarterski Boeing 737 z najmanj 150 gosti na krovu, ki so uživali v razkošju in zapravljali denar v igralnici. Dnevno so pojedli 100 kilogramov jastoga, 5 kilogramov kaviarja in popili 100 steklenic penine. Nekateri so s seboj pripeljali osebne kuharje, ki so jim bili na voljo 24 ur na dan. Tako so gostje kockali do ranih jutranjih ur, nato pa budili svoje kuharje, da so jim pripravili jajca s šunko. V vsakem trenutku dneva in noči so lahko naročili karkoli v neomejenih količinah. Anekdota pravi, da si je ameriški gost nekoč zaželel lososa iz točno določenega norveškega fjorda. Ker omenjenega lososa ni bilo med petnajstimi na jedilniku, je na svoje stroške na Norveško ukazal poslati čartersko letalo. Gostom je bilo na voljo vse – pod pogojem, da so kockali. Osebje zaradi zajetnih napitnin po več mesecev sploh ni dvigovalo plač, navadno prvič šele ob koncu sezone.

V Haludovem so počitnikovali številni eminentni gostje. Dvotedenski oddih si je leta 1973 privoščil tudi Saddam Hussein, ki je prišel z 200-člansko delegacijo, zaradi česar so izpraznili celoten hotel. Ob odhodu je šefe strežbe nagradil z ročnimi urami, posebej uslužni mazi pa menda pustil napitnino v vrednosti 2.000 dolarjev. Diktatorjev sin je pod blazino svoje sobe ob odhodu pozabil pozlačeno pištolo, ki so jo v hotelu skrbno shranili, oče pa se je ponjo kasneje vrnil.

Natančnih podatkov o tem, ali je Tito kdaj obiskal Haludovo, ni, zagotovo pa so bili redni gostje nekateri drugi visoki domači politiki, ki so daleč od oči javnosti tu in tam izkoristili dejstvo, da so »enakejši« med enakimi in to misel poplaknili s kozarčkom viskija ali penine.

Blišč hedonizma ni trajal dolgo, posledice nekontroliranega razvrata so hitro vidne, prihodki iz igralnice ne uspejo pokrivati stroškov, ki jih povzročijo razvratni gosti. Po samo eni pravi sezoni se Guccione čez noč umakne iz Haludovega in za seboj pusti velik dolg. Kompleks se s težavo reši bankrota, preusmeri na srednji rang zahodnoevropskih gostov in bolj kot ne normalno deluje do devetdesetih let, ko zaradi vojne v Jugoslaviji izgubi velik del tujih turistov. Kasneje se vanj vselijo begunci iz ostalih delov Hrvaške. Po vseh vzponih in padcih turbulentne preteklosti mu na koncu zadnji udarec vendarle zada šele privatizacija.

Kompleks, ki je v svojih najboljših letih gostil številne domače in tuje estradnike, ministre in šefe držav, kronane glave in šejke, danes neustavljivo propada. Hoteli se nikoli niso zares zaprli, na začetku neke sezone se preprosto niso več odprli. Skodelice in čajne žličke so še nekaj let nazaj prosto ležale v hotelskem baru. Ključi so, ob seznamih gostov, nemo bingljali v recepciji. Danes ni več ne skodelic in čajnih žličk, ne ključev in seznamov gostov. Čeprav so tudi maze že zdavnaj odšle, jih ostro oko obiskovalca še vedno lahko opazi. Sliši lahko igranje Dubrovačkih trubadurjev, ki se meša z zvokom trkajočih kozarcev šampanjca. Opazi lahko celo Saddama Husseina, ki ravnokar odhaja z recepcije z zlato pištolo za pasom.

Vse lahko odnesejo in vse lahko uničijo. Fantazija ostane.

Arhitektura: Boris Magaš, 1971

Lokacija: Malinska, Otok Krk

Napisal: Davor Podbregar

Foto: Jana Jocif

Vir fotografij prvotnega stanja: https://hiddenarchitecture.net/obscured-by-clouds-hotel-palace-haludovo/

Članek je bil objavljen v reviji Outsider, septembra 2018

Na spletu le izjemoma objavimo vsebine iz tiska. Z naročilom na tiskano revijo prejmete odlične vsebine in omogočlite naše ustvarjanje na različnih platformah. Hvala!

Read Entire Article