Gram srca v Mestnem kinu Domžale: Brutalna iskrenost življenja na robu

“Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar – pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zafilati. In jo filajo, filajo in filajo. A se nikakor ne pusti zafilat. Z nobenim gramom,” je dejal Jan Cvitkovič v pogovoru po filmu Gram srca. Ustvarjalci dokumentarnega filma Gram srca so vstopili v svet odvisnosti in na ulicah Ljubljane spremljali odvisnike, ki so v intervjujih izpovedali lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog – izguba doma, razbite in uničene družine, odvzemi otrok, prostitucija, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem …

V sredo, 12. februarja 2025, so v Mestnem kinu Domžale predvajali film Gram srca, pogovora po filmu pa se je udeležil režiser Jan Cvitkovič, ki je spregovoril o temi, ki ga je privedla do snemanja tega kočljivega filma. Film namreč prikazuje pogovore in izpovedi ljudi, ki so zašli v svet mamil in alkohola. Pogovor je vodila Suzana Kokalj, pogovoru pa se je ob koncu pridružil še Damjan Habe univ. dipl. socialni pedagog in trener, ki je spregovoril nekaj besed o domžalskih brezdomcih in narkomanih.

Brutalno iskren dokumentarni film Gram srca Jana Cvitkoviča gledalca popelje neposredno v srce mračnega sveta odvisnosti. Dokumentarec govori o zgodbah odvisnikov, ki se dogajajo na ljubljanskih ulicah, v zapuščenih stavbah in stanovanjih. Spregovorili so odvisniki in njihovi svojci ter predstavili temne plati življenja na ulici. Režiser Jan Cvitkovič je že za svoj prvenec Kruh in mleko na filmskem festivalu v Benetkah prejel prestižno nagrado zlati lev prihodnosti in se od tedaj ni ustavil. Za svoje filme je po vsem svetu prejel že več kot 60 nagrad. Upa si. Zna. S svojimi soustvarjalci je šel na oster rob, kamor kamera še ni stopila. Odšel je iskat lepoto tja, kjer je ni nihče pričakoval. In jo našel. Film je zdaj na rednem sporedu. V njem Jan Cvitkovič na ljubljanskih ulicah vstopa v svet odvisnikov, se z njimi pogovarja in prisluhne njihovim življenjskim zgodbam. Kot je povedal po premieri, niso iskali senzacije – zanimali so jih ljudje. Pravi, da ideja za film, naslov in način montaže niso bili njegovi; bil je le ob protagonistih in se z njimi pogovarjal.

Kot je v pogovoru dejal Jan Cvitkovič, snemanje filma ni temeljilo na predhodnem scenariju, načrtu ali urniku. Večinoma sta bila sama z direktorjem fotografije Aleksandrom Petricem – vzela sta kamero, hodila po mestu, iskala ljudi in se družila z njimi. Kot je dodal, je bil velikokrat z njima tudi Boštjan Brezovnik, producent filma, ki je podal idejo zanj in Cvitkoviča povabil k sodelovanju. S protagonisti je moral najprej vzpostaviti zaupanje. Ključ do tega je bil, po režiserjevih besedah, Petric, ki ta svet pozna že od prej. Sprva je Cvitkovič mislil, da bo trajalo precej dlje, preden ga bodo sprejeli, a se je to zgodilo zelo hitro. Gre za zelo senzibilne ljudi, ki so takoj začutili, da ekipa ne išče senzacije. Zanimalo jih je predvsem to, kdo so ti ljudje kot posamezniki. Kot je dejal Jan Cvitkovič, so bili vsi nastopajoči v filmu pred kamero prostovoljno. Sprva jih veliko ni želelo sodelovati, vendar so si kasneje, ko so videli pristop ekipe, premislili in želeli stopiti pred kamero. Najtežjih situacij, ki so jih posneli, v filmu ni, saj njihov namen ni bil šokirati. Celoten proces nastajanja filma je trajal skoraj leto dni. Ker sta s snemalcem dneve in dneve hodila po mestu, niti ne ve točno, koliko snemalnih dni je bilo. Sprva mu je bilo v družbi narkomanov nerodno, po kakšnem tednu pa mu je postalo popolnoma vseeno – nastopajoči so se mu zdeli celo zanimivejši od ljudi, ki so hodili mimo.

Damjan Habe, univ. dipl. socialni pedagog in trener, opravlja poklic vzgojitelja domskih otrok, obenem pa predava na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Pri svojem delu je predan mladim, v osebnem življenju pa je oče treh otrok. Poklicno pot je začel v Mladinskem domu Malči Beličeve v Ljubljani, kjer je delal kot vzgojitelj. Bil soustanovitelj Mladinskega centra Domžale, nato pa je svojo pot nadaljeval v Mladinskem domu Jarše (Ljubljana), kjer je danes zaposlen kot vzgojitelj domskih otrok. Damjan svoje strokovno znanje in bogate izkušnje prenaša prek seminarjev in predavanj s področja komunikacije, javnega nastopanja, reševanja konfliktov ter dela in razvoja timov. Specialistično se osredotoča na vzgojne teme, pomoč staršem pri vzgoji in delo s pedagoškimi kolektivi. V tem okviru je spregovoril tudi o domžalskih brezdomcih in odvisnikih.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

The post Gram srca v Mestnem kinu Domžale: Brutalna iskrenost življenja na robu appeared first on domžalec.si.