Goriški camino: v štirih etapah od Ogleja do Svete Gore (tema)

V času vse večje priljubljenosti pohodništva je v sklopu EPK nastal Goriški camino ali Iter Goritiense. Gre za 82 kilometrov dolgo romarsko pešpot, ki povezuje pomembno zgodnjekrščansko središče Oglej v Italiji in Sveto Goro v Sloveniji, najbolj znano romarsko svetišče na Primorskem. Večkrat prečka državno mejo, obišče tudi obe Gorici.

Prva in v celoti ravninska etapa se začne v Ogleju, kjer popotnik dobi romarski potni list, v katerega do Svete Gore zbira žige, in zaključi v Zagraju. Druga etapa pelje po Krasu čez mejo v Slovenijo, teren je bolj razgiban, zaključi na Mirenskem gradu, najzahtevnejši del je spust s Cerja. Tretja etapa pelje nazaj v Italijo in se zaključi v Gorici. Zadnja vodi prek Nove Gorice na Sveto goro, vzpon je najzahtevnejši del camina.

“Zdelo se nam je optimalno, da bi pot prehodili v štirih dneh. Seveda jo bodo nekateri že v dveh, treh, drugi pa bodo zanjo potrebovali pet ali šest dni,” je za STA povedal izkušen pohodnik Nace Novak, ki je zasnoval slovenski del trase. Italijanskega je trasiral Andrea Bellavite, direktor Fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju. Oba sta prehodila več caminov, tudi znameniti 800-kilometrski Camino Frances, Jakobovo pot, ki vodi iz Francije do kraja Santiago de Compostela v Španiji.

Zamisel, da bi izkoristili EPK za projekt, ki povezuje, sta dobila prav Bellavite in pater Bogdan Knavs, gvardijan Frančiškanskega samostana na Sveti Gori. “Pred začetkom EPK so bili na voljo različni razpisi in sva s patrom Knavsom razmišljala, zakaj se ne bi prijavili s potjo od Ogleja do Svete Gore po vzoru bolj znanih caminov, kot je na primer Camino de Santiago, obenem pa bi obnovili tudi dom na Sveti Gori,” je za STA povedal Bellavite, ki je leta 2006 zasnoval tudi Nebeško pot od Ogleja do Svetih Višarij.

Pot je del projekta Walk 2 Spirit, ki ga v sklopu programa Interreg Italija-Slovenija sofinancira Sklad za male projekte, s katerim upravlja Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS GO). Vodilni partner je samostan na Sveti Gori, projektni pa Fundacija Socoba.

Oglej z baziliko s slikovitimi talnimi mozaiki ter ostanki rimske Akvileje je že od leta 1998 del Unescove kulturne dediščine. Rimljani so mesto ustanovili konec 2. stoletja pr. n. š., v začetkih 1. tisočletja je postal eno najpomembnejših središč, od koder se je krščanstvo širilo tudi med Slovence.

Zgodovina Svete Gore je precej mlajša. Tam naj bi se pastirici Urški Ferligoj leta 1539 prikazala Marija in naročila, naj ji na gori postavijo cerkev. Najprej je nastala začasna kapelica, nato so zgradili romarsko svetišče, ki ga je leta 1544 posvetil namestnik oglejskega patriarha.

Camino ni le priložnost za hojo, rekreacijo in poglobitev vase, ampak tudi za spoznavanje bogate kulturne in naravne dediščine Goriške. Zato so snovalci pot tematsko razdelili na tri segmente – korenine, rane in preporod, ki odražajo duhovno in zgodovinsko dediščino območja.

Korenine so v Ogleju. “Tudi Slovenci so videli v Ogleju rojstvo krščanstva. Zato gre tudi Črtomir v Prešernovem Krstu pri Savici v Oglej, da bi se spoznal z novo vero. Oglej je pomemben za vse, ki živimo na tem prostoru, Oglej so naše duhovne in krščanske korenine,” pravi Bellavite.

Rane so pretežno na Krasu, v katerega je še posebej močno zarezala prva svetovna vojna. Gorica in Nova Gorica pa kot ena prestolnica kulture ponazarjata preporod ali vstajenje, saj sta prek sodelovanja postali več, kot sta bili dotlej.

Med točkami, ki pohodniku popestrijo izkušnjo camina, je Novak izpostavil hojo ob mirnem toku reke Soče, ki ni tipičen za slovensko stran, in muzeja na prostem s kavernami iz prve svetovne vojne na Debeli Griži in Brestovcu. Na slovenski strani si omembo zaslužita Pomnik miru na Cerju in Mirenski grad. Nekaj zanimivosti je povezanih s koncem druge svetovne vojne in mejo – na Mirenskem pokopališču se vidi, kako je meja potekla čez grobove, na Vrtojbenskem polju je Vojaški stražarski stolp, zdaj muzej.

Na Kostanjevici si lahko pohodniki ogledajo bogato Škrabčevo knjižnico in grobnico Burbonov, v “novem mestu” pa vse od prvega zgrajenega bloka v Novi Gorici do Hitovega casinoja Perle, vrsto spomenikov in ikoničnih stavb. Novak, ki je svoje izkušnje s camini pred leti opisal v dveh knjigah, pravi, da ima kratek Goriški camino vse, kar imajo veliki, zato je dobra vaja za daljše pohode.

Da pohodniki ne bi zašli, so pot označili s Salomonovim vozlom, starodavnim simbolom večnosti, ki se pojavlja na mozaikih Oglejske bazilike. Ker oznak ni bilo možno postaviti po celotni poti, si pohodniki s spletne strani camina itergoritiense.eu na telefon naložijo GPX sledi. Za jasnejše smerokaze bodo poskrbeli s postavitvijo tabel.

Letos bo izšel tudi vodič po caminu, razmišljajo, da bi pot označili še v obratno smer, torej od Svete Gore do Ogleja, in postavili tudi kolesarsko različico. Zanimanje za camino, ki je zaradi mile goriške klime prehoden celo leto, je veliko. Največ je Slovencev, sledijo Italijani. “Vsak dan me pokliče kdo, ki bi rad izvedel več podrobnosti,” pravi Novak.

Bellavite zato ne dvomi, da se Goriški camino ne bi prijel. Novak pravi, da jih čaka še promocija pri turističnih agencijah, izšolati želijo tudi več vodnikov. “Smo zelo luštna slovensko-italijanska ekipa in sodelovanje zelo lepo teče.”

V sklopu projekta Walk 2 Spirit je bil na Sveti Gori prenovljen tudi Center Mir in dobro, kjer so uredili 28 ležišč, novo kuhinjo, jedilnico in večjo predavalnico. Prve obiskovalce je sprejel junija lani.

Pater Knavs pravi, da na Sveto Goro “prihajajo tako verni, neverni in drugače verni, saj za marsikoga pomeni simbol miru in povezovanja ter prijateljstva vseh ljudi dobre volje”. O pomenu romanja danes pravi, da imata pohodništvo in Sveta Gora skupno “hrepenenje po presežnem in notranjem miru”.

Daljša različica je objavljena na povezavi sta.si/qT4CVq