GOLAŽ

   Zbudilo me je glasno govorjenje, smeh in loputanje z avtomobilskimi vrati. Nejevoljno sem se obrnila in poskušala zaspati nazaj. A ni šlo. Pri sosedih se je nekaj dogajalo. Odprla sem okno in svež jesenski zrak me je hitro prebudil. Gozd na drugi strani makadamske ceste se je prelival v jesenskih barvah. Ponoči je deževalo in kaplje, ki so počasi polzele z listov, so se bleščale v žarkih oktobrskega sonca. Izpod goščave ob cesti sta kukali gobi dežnikarici. Nič nenavadnega za našo ulico, ki je potekala sredi Studenškega gozda. Nekaj let prej so poganjale celo sredi vrta med gredami radiča.

   Vendar me tega jutra lepote in darovi jeseni niso premamili kakor običajno. Vso pozornost sem usmerila na dogajanje pred sosedovo hišo. Tam je bilo parkiranih precej avtomobilov. Pred njimi je postopala druščina moških v zamolklo zelenih uniformah. Smejali so se in srkali žganjico, ki jim jo je radodarno točil sosed Tone. Potem so iz svojih avtomobilov preložili puške v prtljažnik Tonetovega kombija in se odpeljali. Že popolnoma budna sem se odpravila na zajtrk.

»Ali so te zbudili lovci?« je vprašala mama.

Jaz pa sem samo skomignila z rameni, saj sem bila z mislimi že pri načrtovanju proste sobote. Dogodek bi se mi verjetno za vedno izbrisal iz spomina, če ne bi videla njihovega prihoda, saj so pred hišo glasno zahupali. Izstopili so, sosed Tone pa je odprl prtljažnik in namignil najbližjemu, naj pride bliže. Nekaj sta s težavo vlekla iz globine prtljažnika. Takrat je moja radovednost prestopila na naslednjo stopnjo domišljije dvanajstletnice. Stegnila sem vrat, da bi bolje videla. V rokah sta držala živalske tace in s težavo izvlekla mrtvo srno. Glava ji je omahnila in se v čudnem loku zvila nazaj. Sredi čela ji je zevala luknja, iz katere je mezela črna kri. Velike, temne oči je imela odprte in zazdelo se mi je, da iz njihovih kotičkov tečejo solze. Položili so jo na ponjavo, se smejali, nazdravljali, jaz pa nisem mogla odtrgati oči od teh velikih, žalostnih oči. Nikakor nisem mogla povezati njihovega veseljačenja z mrtvo živaljo. To je bilo prvo mrtvo živo bitje, s katerim sem bila soočena. V šoku sem sedla in skozi okno začela z očmi sosedu pošiljati strele sovraštva.

   Zaspala sem težko. Sanje so se priplazile počasi in se vztrajno spreminjale v moro. Sedela sem na trati, polni pisanega cvetja. Ob meni so se pasle ljubke srne. Nekatere so bile še čisto majhne, kakor Bambiji iz risanke. Gledale so me z velikimi, temnimi očmi in se me ljubko dotikale z vlažnimi smrčki. Potem pa se je v trenutku stemnilo. Vsenaokrog so začele švigati goreče strele in kosile nedolžna bitja. Padale so, kakor bi jim nevidna sila spodnesla tanke nožice. Ko se je temen oblak umaknil, sem še vedno sedela na cvetoči trati, a sredi kupa trupel. Začela sem kričati. Mama je pritekla prva: »Ti revica, saj si čisto mokra. Saj je bila samo mora.«

Objela me je, jaz pa sem samo jokala, jokala… Zaspala sem šele proti jutru.

   Po tem dogodku sem se sosedu Tonetu začela izmikati. Nisem ga želela videti, ne pozdraviti. Vendar smo bili kot sosedje izredno povezani in vedno mi ni uspelo. Ob takšnih trenutkih sem se potrudila, da sem s sosedovimi otroki čim prej pobegnila v gozd, našo priljubljeno igralnico.

   Neke nedelje je mama oznanila, da ji ne bo treba kuhati, ker so nas sosedovi povabili na kosilo. »Golaž bo,« je oznanila.

Takrat je bila to moja najljubša jed, saj ni bil pogosto na jedilniku. Meso smo jedli večinoma ob nedeljah: govedino iz juhe ali kuro, ki je nehala nesti jajca in jo je oče poslal v kurja nebesa. Kako, nas otroke ni nikoli zanimalo. Pečenka je bila dišeča in slastna. Danes si mislim, v kakšni dvojnosti, v kakšni hinavščini sem živela. Čudna so pota otrokove duše.

   Pa golaž! Ob redkih priložnostih, ko ga je mama kuhala, se je vonj pražene čebule vil iz kuhinje na dvorišče in obetal pojedino. Najbolj vesela sem bila, ko me je povabila k loncu, odrezala krajček kruha in ga pomočila v slastno omako. Zaprla sem oči in uživala v okusih.

   Vonj sosedovega nedeljskega golaža je vabil že, ko smo se sezuvali v predsobi. Sedli smo, odrasli so nazdravili. Otroci smo srkali malinovec in spremljali gibanje sosede Mete po kuhinji. Na mizo je svečano prinašala sklede in lonce ter košare domačega kruha. Ob skledah z različnimi solatami in pladnju, na katerega je nagrmadila polento, so se oči prilepile na ogromen lonec, iz katerega je omamno dišalo. Ko je odprla pokrov, so se mi pocedile sline in komaj sem dočakala, da je zajemalka pristala v mojih rokah. Boljšega golaža še nisem jedla. Vsa navdušena sem jo pohvalila. Pohvalo je skromno sprejela: »Veš, golaž moraš vedno kuhati v veliki količini, šele takrat je zares dober.«

»No, tudi moja srnica je prispevala svoje, kajne?« jo je pogledal Tone.

V tistem trenutku se mi je zazdelo, kakor bi me nekdo z betonskim blokom udaril po glavi. Zavrtelo se mi je in omahnila sem s stola. Mama in oče nista ničesar razlagala, samo zahvalila sta se in me odnesla domov. Osvestila sta me s hladnimi obkladki, jaz pa sem samo bruhala, bruhala… Potem sem zaspala. Ko sem se prebudila, sem ob spominu na golaž spet začela bruhati, dokler ni iz mene prihajal še samo zelen žolč. Še leta je trajalo, da mi je ob njegovem vonju vedno postalo slabo in nikoli ga nisem več poskusila. Pred sosedi pa me je bilo sram in upala sem, da niso izvedeli za vzrok moje slabosti.

   Moralo je biti kakšno leto kasneje ali morda kak mesec manj. Bila je zgodnja jesen in precej topla za ta letni čas. Bila je prelepa nedelja. Oče je naznanil, da so nas sosedovi povabili na piknik na Pohorje. Mama je takoj opazila moje obotavljanje in mi prišepnila: »S seboj bom vzela pohano kuro pa paradajzovo solato.«

Odleglo mi je in izleta sem se začela veseliti. Peljali smo se z avtom, kar je bilo zame posebno doživetje, saj ga doma nismo imeli.

   Ustavili smo na planjavi, obdani z mogočnimi smrekami. Pogrnili smo plahte in si najprej postregli s polnjenimi jajčki in domačim kruhom. Po krajšem počitku je vzel Tone iz prtljažnika koso, grablje, žago in torbo z orodjem. Še sanjalo se mi ni, zakaj vse to potrebuje sredi pohorske hoste. Otrokom je razdelil še vreče in rekel: »Jaz bom pokosil hrib, ženski bosta za menoj pograbili na kupe, otroci pa boste odnesli travo do krmilnic. Jože, ti si se ponudil, da popraviš opazovalnico, ki ni več varna. Gremo, delo čaka.«

   Zagrizel se je v hrib, potem pa se je slišalo še samo vihtenje kose in zvok kladiva. Mama in soseda sta zapeli, otroci smo pomagali vsakemu malo, potem pa smo se obmetavali s pokošeno travo. Še nikoli mi ni kakšno delo tako hitro minilo. Prijetno utrujeni smo sedli in se mastili z mamino kuro in domačim paradižnikom. Po tem dnevu sem ugotovila, da v življenju ni vse samo črno in belo.

   Od moje otroške dogodivščine je minilo petinpetdeset let. Sosed Tone je je preminil že pred mnogimi leti. Še vedno pa se, ko zavoham golaž, spomnim nanj. Ne z jezo ali z grenkobo, ampak z modrostjo, ki sem jo pridobila. Nekaj z njegovo pomočjo, nekaj pa z leti.

   Golaža pa še vedno ne jem.