Gobarska sezona je tu: v košaro le tisto, kar zares poznamo

September je za številne ljubitelje narave tudi čas, ko se sprehod po gozdu spremeni v iskanje jurčkov, lisičk in drugih gob. Gobarjenje je pri nas priljubljena jesenska dejavnost, toda polna košara še ne pomeni nujno uspešnega gobarskega dne. Pomembno je vedeti, katere gobe nabiramo, koliko jih smemo odnesti iz gozda in kako ravnati, če po gobjem obroku nastopijo zdravstvene težave. Pri gobah namreč previdnost nikoli ni odveč.

Izkušenemu gobarju je lahko že pogled na klobuk dovolj, da se ustavi. Za manj izkušenega pa so si številne vrste na prvi pogled zelo podobne. Prav zato pri nabiranju velja eno najpomembnejših pravil: nabiramo samo gobe, ki jih zanesljivo poznamo.

Če o gobi dvomimo, naj ostane v gozdu. Barva, velikost ali podobnost fotografiji niso dovolj za zanesljivo določanje vrste. Pri prepoznavanju so pomembne različne značilnosti gobe, nekatere užitne vrste pa imajo tudi nevarne dvojnice.

Dva kilograma na osebo na dan

Tudi pri gobarjenju ne velja, da lahko iz gozda odnesemo toliko, kolikor najdemo. V Sloveniji lahko posameznik za lastne potrebe na dan nabere največ dva kilograma gob. Izjema je goba, ki je sama težja od dveh kilogramov. Zavarovanih vrst gob se ne sme nabirati.

Pravila določajo tudi način nabiranja. Goba mora ostati takšna, da so vidne značilnosti, na podlagi katerih je mogoče določiti njeno vrsto. Prepovedana je uporaba pripomočkov, s katerimi bi lahko poškodovali rastišče ali podgobje. Gobe moramo grobo očistiti že tam, kjer smo jih našli.

Pomembno je tudi, kam jih odlagamo. Gobe je dovoljeno prenašati v trdni in zračni embalaži. Košara zato ni le del tradicionalne gobarske podobe, ampak ima tudi praktičen namen.

Gozd ni trgovina brez blagajne

Ko naletimo na dobro rastišče, nas hitro premami želja, da bi pobrali vse. Toda gobe imajo v gozdnem ekosistemu pomembno vlogo, zato omejitve nabiranja niso postavljene brez razloga.

Obiskovalci gozda moramo paziti tudi na rastje in podgobje ter za seboj ne puščati odpadkov. Prav tako ni razloga, da bi brcali ali uničevali gobe, ki jih ne poznamo ali niso užitne. Če niso primerne za naš krožnik, to še ne pomeni, da v gozdu nimajo svoje vloge.

Inšpektorat je že v preteklih gobarskih sezonah opozarjal, da je treba gozdne sadeže nabirati odgovorno in v skladu s predpisi.

Tudi užitna goba lahko povzroči težave

Previdnost se ne konča, ko pridemo iz gozda.

Pomembno je tudi pravilno ravnanje z nabranimi gobami. Gobe so hitro pokvarljivo živilo, zato jih ni dobro več dni puščati in nato šele razmišljati, kaj bomo pripravili iz njih.

NIJZ opozarja, da so lahko težave povezane tudi z neustreznim oziroma predolgim hranjenjem nabranih gob ali pripravljenih gobjih jedi. Posebej opozarjajo pri otrocih, ki jim jedi iz gob odsvetujejo.

Tudi sicer velja, da pri pripravi hrane skrbimo za higieno in ustrezno toplotno obdelavo. Če želimo del gob shraniti za pozneje, uporabimo preverjene načine konzerviranja in shranjevanja.

Ko se po gobah pojavijo težave

Največ previdnosti je seveda potrebne zaradi možnosti zastrupitve.

Znaki zastrupitve niso pri vseh gobah enaki. Med pogostimi začetnimi težavami so slabost, bruhanje in driska, pri nekaterih nevarnih zastrupitvah pa se lahko prvi simptomi pojavijo šele več ur po zaužitju. Prav poznejši pojav težav zato nikakor ne pomeni, da gobe niso njihov vzrok.

Pri sumu na zastrupitev ne čakamo, da bo težava minila sama. Posvetujemo se z zdravnikom, pri nujnem stanju pa pokličemo 112. NIJZ pri sumu na zastrupitev svetuje hitro ukrepanje.

Koristno je vedeti, katere gobe smo jedli, koliko časa je minilo od obroka do prvih težav in ali so isto jed jedli tudi drugi. Če so ostali deli gob ali pripravljene jedi, jih ne zavržemo, saj lahko pomagajo pri ugotavljanju vzroka zastrupitve.

Kdor odnese več kot dva kilograma, ga lahko gozdni inšpektor oglobi z 200 do 400 evri.

Telefon ni nadomestilo za gobarsko znanje

Pametni telefoni so prišli tudi v gozd. Fotografiramo najdbo, jo primerjamo s fotografijami na spletu ali uporabimo aplikacijo, ki nam ponudi ime vrste.

Takšni pripomočki so lahko zanimivi za spoznavanje narave, vendar pri odločitvi, ali bomo gobo pojedli, ne bi smeli biti edino merilo.

Fotografija namreč ne pokaže vedno vseh lastnosti, ki so pomembne za določanje vrste. Če gobe sami ne poznamo zanesljivo, je najvarnejša odločitev zelo preprosta: ne zaužijemo je.

Najlepša gobarska košara ni nujno najbolj polna

Gobarjenje je veliko več kot iskanje hrane. Je razlog za zgodnji odhod v naravo, nekaj ur hoje in opazovanje gozda, ki se septembra počasi spreminja v jesenske barve.

Prav zato uspešnosti gobarskega dne ni treba meriti v kilogramih.

Dve ali tri gobe, ki jih dobro poznamo in jih bomo tudi porabili, so boljši izkupiček kot polna košara vrst, o katerih nismo povsem prepričani.

Pri gobah namreč še vedno velja najpreprostejše in najpomembnejše pravilo: če gobe ne poznamo zanesljivo, jo pustimo tam, kjer smo jo našli.