Gnezdo in Center sonaravne gradnje: Naravni materiali niso trend, ampak prihodnost

 Tone Pugelj je direktor in ustanovitelj Centra sonaravne gradnje Gnezdo, pionirskega stičišča naravne gradnje v Sloveniji. Po letih klasičnega gradbeništva se je pred več kot dvema desetletjema odločil za radikalen preobrat: iz betona in kemije v ilovico, apno in naravne materiale. Z Outsiderjem smo ga obiskali v centru v Ljubljani-Šentvidu, kjer arhitekti, izvajalci in samograditelji lahko dobijo ne le materiale, temveč celovito podporo, znanje in vizijo gradnje, ki spoštuje okolje, zdravje in tradicijo, da bi bralcem približali dodaten poglad na sonaravno gradnjo. 

Kako se je razvila ideja Gnezda in centra sonaravne gradnje?

Ideja centra je promocija naravne gradnje. Združuje vse njene deležnike, raziskuje pa tudi nove materiale, ki se razvijajo. Te pripeljemo v Slovenijo in jih ponudimo arhitektom in izvajalcem – v bistvu gre za center, v katerem lahko stranka dobi vse informacije in podporo glede naravnih materialov.

Po izobrazbi sem klasičen gradbenik, tako sem tudi začel. V podjetju smo gradili hiše, kakor to počnejo vsi drugi. S procesom raziskovanja, iskanja, osebne rasti pa sem se začel spraševati, ali je to, kar počnemo, dobro – in ali bi to lahko počeli kako drugače. Zavedel sem se, da želim s svojimi dejanji podpirati okolje in ga ne onesnaževati – gradbeništvo je, kot vemo, eden večjih onesnaževalcev.

So me pa že od nekdaj zanimale prenove starih objektov. Pri teh sem ugotovil, da so včasih hiše gradili zelo enostavno, z lokalnimi surovinami. Odstranjene materiale so pri prenovah vedno ponovno uporabili, predvsem zato, ker so imeli omejene transportne možnosti. Zaradi tega so nastajale zelo zanimive rešitve, ki bi jim danes rekli trajnostne.

Pot me je naprej peljala v tujino, v Nemčijo, kjer sem našel ohranjeno in posodobljeno tradicionalno stavbarstvo ter izdelke, že pripravljene in testirane po standardih DIN. Poleg tega sem v nemško govorečem prostoru našel specializirane centre, v katerih so ponujali izključno naravne gradbene materiale. Pristop se mi je zdel zanimiv, zdelo se mi je, da bi s takim centrom lahko podprli tudi vse bolj ekološko ozaveščene posameznike in podjetja v Sloveniji.

V drugih državah torej tudi obstajajo centri naravne gradnje?

Seveda! V Avstriji imajo dva ali tri, v Nemčiji jih je toliko samo na Bavarskem. Italija pa jih po drugi strani nima. Kot majhna država smo s takim centrom nekaj res posebnega. To dokazuje, da smo pravzaprav precej nagnjeni k raziskovanju, kar mogoče celo izvira iz tradicije samograditeljstva.

Kmalu po ustanovitvi se je pojavilo nekaj investitorjev, podpornikov, ki so nam omogočili razvoj centra, pa tudi arhitektov in investitorjev, ki jih je tovrstna gradnja zanimala. Takoj, ko smo pričeli deliti znanje, so se pojavili ljudje, ki razmišljajo podobno. Mislim, da je slovensko okolje precej ugodno za razvoj naravne gradnje.

Kako ste se preusmerili iz klasične v naravno gradnjo?

V času ustanovitve Gnezda smo celotno gradbeno podjetje preusmerili v naravno gradnjo. Zaposleni so nas najprej debelo gledali, za tem pa so kmalu ujeli ritem in so še vedno z mano. Prijatelji so mi rekli, da je to čisto nemogoče, mislili so, da sem z idejo gradnje hiš iz slame, ometanih z blatom, padel na glavo. Vendar sem verjel, da je naravna gradnja s temelji v tradicionalnem stavbarstvu odgovor na izzive prihodnosti.

Po nekaj letih smo se razvojno in lastninsko povezali z podjetjem Jub. Center sonaravne gradnje se je razvil prav v času sodelovanja z njimi, saj so projekt izdatno podprli. Mogoče se povezava zdi nenavadna – kemično in ekološko podjetje, vendar verjamem, da je pot prava, če je namen pošten.

V Jubu so se že sami zanimali za linijo naravnih barv. Te smo potem skupaj začeli razvijati v Centru sonaravne gradnje pod blagovno znamko NATIVA. Jub tako že osem let proizvaja materiale, ki smo jih skupaj razvili za prodajo, samo za Center sonaravne gradnje oz. Gnezdo.

Svoje lastne proizvodnje pa Jub žal ni uspel preusmeriti v naravne barve; bilo je prekmalu. Trg še ni prepoznaval ekoloških materialov in barv v taki meri, da bi to lahko zaživelo v njihovem prodajnem programu.

Zaznati pa je bilo tudi razhajanje med klasično in ekološko gradnjo. Ekološki materiali zaradi svojih specifik potrebujejo nekoliko več pozornosti, posledično je potrebnega tudi več stika med prodajalcem in kupcem. Naš pristop je zelo individualen, svojim strankam pokažemo in razložimo, kako je z materiali treba postopati, pri klasični gradnji pa tega ni.

Torej – kaj vse počnete?

Izvedba je še vedno bistvo našega poslovanja, saj so naravni materiali nekaj novega, drugačnega, kar potrebuje drugačen pristop. Kupiti je mogoče marsikateri material, z njimi pa je treba znati tudi rokovati. Zaposlene imamo štiri delavce, ki v glavnem delajo ilovnate omete, apnene fasade in sanacije objektov.

Potem pa je tu prodaja. Center je demo prostor in trgovina, v katero prideš in dobiš nasvet glede tega, kaj bi lahko izbral glede na svoje potrebe. Do nas pridejo tudi arhitekti in investitorji in si lahko tu v živo ogledajo, kako so videti naravni materiali. Ključno je, da ljudi izobrazimo o tem, kar kupujejo. Pri nas dobijo celostne informacije o sestavi in surovinah v izdelku. Ni pa tu dovolj klasična logika – poceni, hitro, dolgotrajno – gre za širše zavedanje vpliva na okolje.

Center deluje tudi na področju izobraževanja in povezovanja vseh deležnikov v gradbeništvu – arhitektov, izvajalcev in investitorjev. Moja velika želja je bolj povezati razdrobljeno družbo in doseči več s skupnimi močmi. V Sloveniji je to kar izziv, saj smo veliki individualisti in se težko povezujemo ali presegamo meje, ki smo jih postavili med seboj. V ta namen smo tudi ustanovili Združenje za naravno gradnjo, ki je še vedno neformalno, ampak se precej pogosto, enkrat na mesec, srečujemo in pogovarjamo, skupno analiziramo razne izzive glede naravne gradnje.

Kakšna je vloga tradicionalnega stavbarstva pri naravni gradnji?

Temelj naravne gradnje je v izročilu in zgodovini lokalnega stavbarstva. Znanje je pridobljeno skozi prakso prenove starih objektov. Včasih so bili z materiali zelo omejeni, uporabljali so tiste, ki so bili lokalno dostopni. Transport ni bil opcija. Danes nam nafta omogoča neslutene možnosti, ki nas pogosto zavedejo in prevzamejo tako, da se zdi, kot da ni ovir.

Izgubili smo stik s tradicijo. Posebej se mi zdi, da je šlo v prejšnjem in tudi zdajšnjem sistemu za sistemsko zavračanje starega in tradicionalnega kot slabega. Tudi v okolju, v katerem živimo, lahko vidimo ogromno »nenavadnih« objektov. Večina starih hiš je porušenih ali zanemarjenih do neprepoznavnosti, ali pa si jih ljudje zaradi desetletij zanemarjanja želijo porušiti čim prej. Vendar se tako izgubljata identiteta pokrajine in znanje, akumulirano v dolgih stoletjih.

Po drugi strani lahko izkoristimo globalizacijo v smislu iskanja informacij in znanja. V sosednjih državah lahko opazimo različne tehnike gradnje. Italijani imajo, na primer, zelo razvite materiale na osnovi apna. Vzhod in sever – Nemčija, Madžarska – pa ima razvito ilovnato gradnjo, ki tam nikoli ni zamrla.

Slovenija je tudi glede stavbarskih tehnik raznolika in bogata – na ravnini, v Vzhodni Sloveniji poznamo na primer ilovnato gradnjo, pri čemer se uporablja lokalno dostopen material – ilovica. Potem je tu Kras, Notranjska, Obala, kjer se je dobro razvila kamnita gradnja, spet na podlagi lokalne dostopnosti materiala. Ne nazadnje je tu še Alpski svet, za katerega so značilni tesarski izdelki. V Sloveniji je res ogromno različnih tehnik in tudi znanja, povezanega z njimi. Slednje pa je zelo pomembno, saj je graditi iz kamna ali ilovice povsem drugače.

Kakšna pa je razlika med proizvodi, ki jih zastopate vi, in bio proizvodi klasičnih proizvajalcev?

V vseh medijih je mogoče slišati, da moramo zmanjšati porabo energije, nafte, se preusmeriti k obnovljivim virom energije. Naravna gradnja je logična rešitev in postaja trend.

To razumejo tudi proizvajalci klasičnih materialov. Včasih ti res kaj spremenijo, nekateri pa enostavno označijo nek produkt za bio, ekološki ali trajnosten.

Na tržiču glede tega vlada manjša zmeda, saj je mogoče na gradbeni produkt napisati karkoli. Pri tem se razlikujejo od prehranskih izdelkov, kjer je treba imeti dokazilo za to, kar piše na embalaži – bio, ekološko … Na hrani je poleg tega napisan seznam vseh sestavin, ki jih določen izdelek vsebuje.

Pri gradbenih izdelkih ni te regulative. Na 60 % tehničnih listov ne najdemo sestave materiala. Preprosto lahko piše le: naravni material, na osnovi apna, zelo difuzen, in podobno. Kot potrošniki dejansko ne vemo, kaj kupujemo, na podlagi takih podatkov se ne moremo odločati.

Klasični proizvajalci se radi pohvalijo s certifikati. Naši proizvajalci jih nimajo, ker jih ne želijo imeti. Certifikate uporabljata kemična industrija in klasični proizvodi, z njimi pa pogosto dokazujejo le majhno spremembo v ciklu proizvodnje materiala: da so eno sestavino spremenili, izboljšali, mogoče zamenjali nekatere bolj toksične snovi z drugimi. Certifikate je seveda treba tudi plačati – gre za zeleno zavajanje.

Jaz osebno preverjam podjetja, s katerimi delamo. Grem jih obiskat, da vidim, kakšna je njihova proizvodnja. Podjetja, ki jih zastopamo, so majhna podjetja s 30–50 ljudmi in temeljijo na drugačni osnovi – ponekod so delavci tudi lastniki podjetja. Materiale proizvajajo, ker bi dejansko radi nekaj spremenili.

Zakaj še vedno vztrajate pri 100 % naravnih izdelkih?

Takoj, ko prestopimo mejo strogih naravnih sestavin, se izgubi filozofija naravne gradnje. 

Bistvo naravne gradnje je, da je vse, kar naredimo, zlahka razgradljivo. Naše stališče je, da za kvaliteto produkta niso pomembna močna veziva, polimerov se želimo izogibati, kot tudi vse kemije, kemijskih dodatkov, konzervansov, trdilcev in sušilcev. Ti dodatki niso biorazgradljivi in vplivajo na bivanjsko klimo ter so odpadki za okolje.

Gre pa tudi za vloženo energijo v nek izdelek. Slovenska zakonodaja podpira energetsko sanacijo objektov, nihče pa se ne vpraša, s čim objekte saniramo – v veliki večini primerov sta to stiropor, plastika … Država se ukvarja s tem, da bi rada zmanjšala porabljeno energijo objektov, osredotočena pa je na to, koliko energije je porabljene takrat, ko objekt že obratuje.

Ta energija nastaja že prej – v proizvodnji, transportu in tudi na koncu obratovanja objekta. Vsak objekt ima svojo življenjsko dobo: na neki točki se poruši, prenovi, takrat pa je potrebno vse, kar smo vgradili, nekam odložiti, reciklirati …

Danes o reciklaži materialov govorimo kot o rešitvi … To ni rešitev – da ni važno, kaj uporabimo, saj bo na koncu to nekdo recikliral. To pomeni dodaten vložek energije na koncu življenjskega cikla.

Reciklaža pri naravni gradnji pomeni, da lahko materiale neposredno ponovno uporabimo ali pa jih enostavno kompostiramo – to je bistveno. Ilovico lahko na primer odstranimo iz objekta in jo porabimo še stokrat, pa je še vedno isti material. Lahko pa tudi vse skupaj damo na vrt, iz naših materialov pa potem rastejo rožice, solate ali karkoli. To je filozofija naravnih gradbenih materialov.

Kakšen je LCA – life cycle assesment hiše iz naravnih materialov v primerjavi z navadno hišo?

Hiša iz naravnih materialov v svojem celotnem življenjskem ciklu porabi veliko manj energije, kar smo tudi dokazali. Vsako leto nas obiskujejo študenti zagrebške fakultete za gradbeništvo. Eden od njih je naredil primerjavo faktorja LCA objekta, ki smo ga zgradili popolnoma iz naravnih materialov, z enakim objektom, ki bi bil grajen s klasičnimi materiali – torej iz betona, opeke, kamene volne, stiropora, s plastičnimi okni.

Rezultat je bil nenavaden. Hiša iz naravnih materialov je porabila 40 % manj energije kot ista hiša iz klasičnih, kar je zelo veliko.

Faktor LCA prikazuje porabo energije v celoti. To je energija, porabljena za proizvodnjo materialov, energija, porabljena za obratovanje objekta, in energija za razgradnjo. Pri naravnih materialih je srednji del energije – za obratovanje objekta – rahlo višji, ker ne dosegamo zrakotesnosti (ker tudi ne želimo imeti sofisticiranih naprav, ki mešajo in dovajajo zrak v prostor). Malo več energije se torej porabi za ogrevanje objekta, vstopna energija naravnih materialov pa je veliko nižja, ker so nekolikanj predelani.

Še večja razlika pa se pokaže na koncu obratovanja objekta. Ker so materiali v osnovi malo predelani in preprosti, njihovo odlaganje ali ponovna uporaba ne potrebuje skoraj nič energije.

Zdi se mi, da je porabljena energija vzvod, ki ga vsi razumemo. Na tej podlagi bi lahko naravna gradiva dobila večjo prepoznavnost in porabo. S tem bi se seveda znižala tudi njihova cena, ki je zdaj zaradi nizkih proizvodnih kapacitet še dražja od klasičnih materialov.

Zakaj je za ljudi pomembno, iz kakšnih materialov je okolje, v katerem bivajo?

Vse dodatke, ki jih dajemo v klasične gradbene materiale, da bi bili cenejši, lažji za obdelavo, čim bolj trajni, dosežemo s kemijo. Razni dodatki, npr. polimerna veziva, ki so narejena iz nafte, so izredno poceni.

Izdelki, ki jih vgradimo v hišo, dejansko vplivajo na bivalno klimo. Ali preveč zapirajo stene ali pa iz sten izhlapevajo razne škodljive snovi. To je za bivanje človeka in njegovo zdravje zelo pomembno.

Iz drugega vidika: treba je gledati na zdravje vseh ljudi, tudi izvajalcev, ki, na primer, celo življenje vgrajujejo kameno volno. Slikopleskarji, ki barvajo z barvami, iz katerih hlapijo kemične substance. Vonj hlapljivih snovi je kasneje, po obdobju gradnje, zanemarljiv, ampak te snovi še vedno hlapijo v manjših količinah.

Za zdravo klimo je pomembna vlaga v prostoru. Zrakotesnost je pred pojavom centralnih ventilacijskih sistemov rekuperacij kljub svoji energetski učinkovitosti ustvarjala nemogoče pogoje za zdravo bivanje. Kako bo, ko bodo ti sistemi v hišah delovali desetletje ali dve?

V naravni gradnji zagovarjamo prepustnost sten, da vrhove vlage – ko smo doma, dihamo, tekamo okrog, kuhamo, in je v prostorih več vlage – uravnava stena, ne rekuperator. Stene in stropovi so ometani z ilovnatim ometom, ki ima to lastnost, da uravnava vlago na 50 %. Če je vlaga previsoka, jo posrka vase in jo drži v sebi, je ne spušča v steno. Ko vlažnost v prostoru pade, ilovica vlago odda nazaj v prostor.

Problem neprodušne gradnje se je dobro pokazal v času pandemije. Ko so bili ljudje ves čas doma, jih je imelo zelo veliko težave s plesnijo.

Ali materiali, uporabljeni v naravni gradnji, potrebujejo veliko usposabljanja za delo običajnih delavcev?

Pravzaprav ne. Stvari je treba razložiti na preprost način. Če se želimo izogniti cementu, imamo hidravlično apno, tako malto namesto s cementom pač podaljšamo s hidravličnim apnom. Delavcem povem, naj delajo na enak način, le da naj za mešanico uporabijo drugo vrečo.

Mogoče je delo z naravnimi materiali celo bolj sproščeno, saj v njih ni cementa, polimernih veziv in dodatkov, materiali se zato počasneje sušijo. Načeloma z odporom klasičnih izvajalcev poteka stalna borba, ampak po tem je 70 % tistih, ki se srečajo z naravnimi materiali, zelo navdušenih.

Revolucija gradnje z naravnimi materiali?

Vsi na začetku tako razmišljamo – tudi jaz sem na začetku razmišljal o tem, da se je z naravno gradnjo, ki temelji na tradicionalnih postopkih, odprla pot, in da je s tem nakazana pot nadaljnje spremembe.

Ko po desetih, petnajstih letih gledam nazaj, ugotovim, da ni tako enostavno. Da se utečene poti ljudi dejansko spremenijo, traja dlje in več podpore je potrebne. Poleg tega se prvotna ideja v času začne spreminjati, oblikovati. Nobena stvar ni takšna, kot je bila videti v začetku. Mislim, da se bo točno to zgodilo tudi z naravnimi materiali – preoblikovali se bodo, našle se bodo nove rešitve. Človek težko prilagodi svoje bivanje, če ni krize, če je življenje lepo … Zakaj bi se obremenjevali s prihodnostjo … Življenje je kratko, živi ga … To so prevladujoče misli potrošniške filozofije.

Če gledamo na energijo in okoljevarstvo, lahko tudi klasične materiale izboljšamo do te mere, da so zelo podobni naravnim. To pomeni, da čez 30 let ne bomo vsi živeli v ilovnatih kočah, ampak bodo tudi klasični gradbeni materiali prevzeli lastnosti naravnih. V resnici je treba razviti nova veziva in iz materialov umakniti vse, kar je na osnovi nafte.

Podobno razmišlja eno od podjetij, ki ga zastopamo. Podjetje Auro deluje z mislijo, da bi svoje izdelke približali izvajalcu in človeku – da to ne ostane le niša, ki jo uporablja 3 % ljudi. Ob pomoči evropskih sredstev so razvili novo, biorazgradljivo vezivo s pomočjo biokemije. Iz naravnih sestavin – drevesne smole, sončničnega, repičnega olja so naredili material, ki ga ni mogoče najti v naravi – imenuje se replembim. Material je biorazgradljiv, a ima enake lastnosti kot polimer. V Švici razvijajo tudi vezivo, ki bi ga lahko dodajali ilovici, da bi lahko ta imela trdnost betona.

Da zaključim, v evropskem prostoru različne skupine poizkušajo razviti nova veziva, ki so okolju prijaznejša. Mislim, da naravna gradnja v prihodnosti ne bo videti tako kot zdaj.

Pogovarjala se je: Nina Dolar
Foto: Janez Marolt

Naročite revijo Outsider in omogočite naše neodvisno strokovno delo. Hvala.