Francisco Santos Calderón: Predsednik Gustavo Petro nosi politično odgovornost za umor Miguela Uribeja

Pišeta: Álvaro Peñas in Marzena Kożyczkowska

Francisco Santos Calderón je bil podpredsednik Kolumbije med letoma 2002 in 2010, od leta 2018 do 2020 pa je bil kolumbijski veleposlanik v Združenih državah Amerike. Kot novinar in aktivist, ki se je boril proti organiziranemu kriminalu, je izstopal s svojo zavezanostjo obrambi človekovih pravic ter boju proti ugrabitvam in korupciji. Sam je bil žrtev ugrabitve s strani kartela Medellín in gverilcev FARC (Revolucionarne oborožene sile Kolumbije). Vodil je nevladno organizacijo Fundación País Libre in vodil nacionalne pohode proti ugrabitvam in za mir.

Zdi se, da Kolumbija z atentatom na Miguela Uribeja podoživlja najtežja leta političnega nasilja. Kdo je odgovoren za to situacijo?

Nedvomno ena oseba nosi politično odgovornost za umor Miguela Uribeja: predsednik Gustavo Petro. Petro ga je nenehno izpostavljal na družbenih omrežjih, ga stigmatiziral in hujskal proti tistim, ki so sledili njegovi liniji. Absolutna odgovornost je na njem. In verjamem, da je Miguelova smrt le prva; bojim se, da jih bo še več. Danes podoživljamo preteklost, devetdeseta leta. Ko sem delal pri časopisu El Tiempo, je bil poskus atentata na Luisa Carlosa Galána. Pozneje sta bila umorjena še dva predsedniška kandidata. Takrat so mene ugrabili skupaj z Miguelovo materjo … in jo ubili. To so bile volitve, ki jih je zaznamovalo nasilje in vpliv mafije. Zdaj smo priča podobnemu scenariju. Vemo, kdo so storilci Miguelovega umora, vendar še vedno ne vemo, kdo je dal ukaz. Eden od vpletenih je bil ubit v Venezueli in verjamem, da so tisti, ki so stali za atentatom, tam, vključno z venezuelsko diktaturo Nicolása Madura, pa tudi mreže za preprodajo drog. Upam, da bo nekega dne pravica lahko povezala vse te niti in obsodila vse odgovorne.

 Kako izgleda volilna panorama po Uribejevi smrti?

Obstaja zelo pomembno osnovno vprašanje: trgovina z drogami bo na teh volitvah igrala veliko večjo vlogo kot kadar koli prej v zgodovini. Ne vemo, na kateri strani je sedanji predsednik. In bojim se, da bo prišlo do še več smrti. Poleg tega bodo narkomafja in sedanja vlada vložili ogromne vsote denarja, da bi kupili milijone glasov. Imeli bomo volitve, kjer bo vlada delovala kot mafijska entiteta, pripravljena uporabiti vso državno moč, da bi zmagala in preprečila transparentne volitve. Tekmovanje ne bo več s prepiri ali razpravo, temveč z denarjem.

V enem od svojih tvitov poudarjate, da Petro in njegov notranji minister Armano Benedetti vzpostavljata stroj za goljufije.

Da. Benedetti je to brez zadržkov povedal: »Kaj bodo rekli, ko bomo na posvetovanju dobili sedem milijonov glasov?« To ni priljubljenost, ampak državni denar, kupovanje glasov in mobilizirane mafije. Mafija bo v tem posvetovanju igrala osrednjo vlogo: preprodajalci drog, disidenti FARC in ELN. To so storili leta 2022 in to bodo ponovili leta 2026.

In opozicija? Vidimo ogromno število kandidatov.

Mnogi od njih bi morali odložiti svoj ego. Potrebujemo domoljubno fronto, da bi rešili Kolumbijo samo z enim kandidatom. To si vsi želimo. Volilna panorama po Uribejevi smrti je zelo težka: veliko je zaskrbljenosti in splošnega občutka negotovosti. Novi kandidat bo Miguel Uribe starejši, ki se mora zdaj soočiti s tragedijo izgube sina in tudi z umorom žene Diane Turbay leta 1991. Najbolj me skrbi, da morda sploh ne bomo imeli volitev. Zelo verjetno se mi zdi, da želi Petro ostati na oblasti in da na koncu volitev ne bo.

Nekdanji predsednik Álvaro Uribe je bil obsojen na 12 let zapora zaradi domnevnih kaznivih dejanj procesne goljufije in podkupovanja v kazenskih postopkih, kar je sprožilo veliko polemik. Končno je bil 21. oktobra oproščen. Ali lahko v Kolumbiji še vedno govorimo o resnični delitvi oblasti?

Primer nekdanjega predsednika Álvara Uribeja je dokaz, kako si lahko justicija nadane krinko zakonitosti, vendar deluje z jasno politično funkcijo. Kar smo doživeli, ni bil sodni postopek, temveč politično preganjanje. Ta primer poudarja nujno potrebo po temeljiti reformi kolumbijskega pravosodnega sistema. Jasno je, da ima predsednik Petro zaveznike v pravosodnem aparatu, kot sta sodnik Heredia in nekdanji tožilec Montealegre, ki sta imela neposreden vpliv na primer proti Uribeju. Kjerkoli drugje na svetu bi bil Uribe že od začetka oproščen, toda v Kolumbiji je bil podvržen sistematični kampanji blatenja. Resnica je, da se soočamo z globoko koruptivno mrežo, pravo mafijo, utrjeno na oblasti, s takimi osebnostmi, kot je Armando Benedetti. Ti ljudje, ki bi se očitno morali soočiti s pravico, so še vedno na prostosti. Po drugi strani pa so bili tisti, ki niso storili nobenega kaznivega dejanja, obsojeni. Zato sem vesel, da je višje sodišče kljub plazu samovoljnih in izkrivljenih odločitev ravnalo v skladu z zakonom.

Obstajajo poročila, ki povezujejo trgovino z drogami s financiranjem kampanje nekdanjega gverilca Gustava Petra. Ali je v teh obtožbah kaj resnice?

Trgovina z drogami je financirala kampanjo Gustava Petra. Ni pa jasno, zakaj to ni imelo sodnih ali političnih posledic, gotovo pa je, da imajo od Petrove vlade velike koristi preprodajalci drog. Že leta 2013 je predsednik Santos ustavil Načrt Kolumbija in posledično smo s 40 tisoč hektarjev na katerih so gojili koko, prišli na več kot 200 tisoč. Uničil je celotno strategijo proti drogam. Zdaj, ko je Petro na oblasti, se številke še naprej povečujejo: število hektarjev, na katerih se proizvaja koka se je z 200.000 leta 2022 povečalo na 270.000 danes. Tudi proizvodnja se je povečala: s približno 1600 metričnih ton na več kot 2600. Poleg tega imajo preprodajalci drog zdaj veliko večji teritorialni nadzor.

Petro je kriminalce odpeljal iz zapora in jih pripeljal na javne prireditve – kot se je zgodilo v Medellinu, ko je odredil izpustitev mamilarskih bosov – in predlagal zakon, ki nezaslišano favorizira preprodajalce drog. Ta dokument, čeprav ga kongres še ni odobril, je vključeval zaskrbljujoče amnestije in alternativne kazni največ osem let zapora za kriminalne voditelje. Ni večjega dokaza za dogovarjanje. Najboljši zaveznik narkosov v Kolumbiji je danes Gustavo Petro.

V več latinskoameriških državah obstaja močna prepustnost med državo in organiziranim kriminalom.

Preprodajalci drog so spoznali, da jim politika omogoča širitev poslovanja in gospodarskih obzorij. Razlikujemo lahko različne ravni kriminalnega vpliva: obstajajo narko-države, kot je Venezuela; države, ki so skoraj narko-države, kot je Mehika; in države, ki so na muhi, kot sta Kolumbija in Ekvador. Potem so tu še tisti, ki so neopaženi, a kjer ima trgovina z drogami velik vpliv, kot je Honduras pod vlado Zelaye. Primer Venezuele je najbolj presenetljiv. Za to diktaturo stojijo akterji, kot so Kuba, Kitajska, Rusija, Iran, São Paulo Forum, FARC, ELN in Hezbolah; vsi so del nadnacionalne kriminalne mreže.

Kako danes zmagati v vojni proti trgovini z drogami? Ali je mogoče razstaviti diktature Castra in Chaveza?

Kako jo je mogoče zmagati? Verjamem, da najprej, tako kot to počne predsednik Donald Trump: vojna proti trgovini z drogami je vojna. Drugič, z uporabo tehnologije, zlasti v smislu proizvodnje in transporta. Danes droni in druge tehnologije, ki smo jih videli v vojni v Ukrajini, kažejo, da je mogoče zelo močno udariti kriminalne strukture, ki proizvajajo, preoblikujejo in prevažajo. Mehanizme je treba zasnovati v tem smislu. Tudi banke morajo biti transparentnejše glede teh virov. Ne slepimo se: velik del denarja ostane v razvitem svetu, v Evropi in Združenih državah. Tretjič, Evropa mora prevzeti svojo odgovornost: tam poraba raste z zaskrbljujočo hitrostjo, dosegla je zgodovinske ravni, primerljive z osemdesetimi leti v Združenih državah. Zdaj menim, da je to, kar Trump počne v Venezueli, pomemben prvi korak k njihovi razgradnji. Gre za brutalno spremembo v boju proti trgovini z drogami, ki se začne v Venezueli. Združene države bodo začele izvajati več ukrepov: prvi je odvzem vizumov vsem kriminalcem, njihovim družinam in prijateljem. Razumeli so, da je to za Združene države problem nacionalne varnosti. Vsi upamo, da se bo to končalo s padcem venezuelske narkodiktature.

Bili ste žrtev dveh ugrabitev, najprej s strani Pabla Escobarja in nato s strani FARC. Po sporazumih s FARC so se ugrabitve zmanjšale, vendar je v zadnjih letih prišlo do zaskrbljujočega porasta. Ali obstaja tveganje, da se bodo ugrabitve vrnile na tragične ravni devetdesetih let?

Ugrabil me je Pablo Escobar, kasneje pa sem moral zapustiti državo zaradi groženj s smrtjo s strani FARC (Revolucionarne oborožene sile Kolumbije). Ugrabitve se povečujejo prav zato, ker je predsednik Petro uničil pomemben del človeške, policijske in vojaške infrastrukture. Veliko več moči daje kriminalnim združbam, kar se neizogibno odraža v povečanju ugrabitev. Da, seveda obstaja tveganje vrnitve na tragične ravni, kot smo jih doživeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, če bo sedanja vlada nadaljevala s to potjo. V državi že obstajajo območja, ki jih v celoti nadzoruje narkomafija, kar nam je uspelo izkoreniniti do leta 2010.

Kakšna je vloga Rusije, Kitajske in Irana pri vzponu levičarskih vlad in destabilizaciji latinskoameriških demokracij?

Diktatorji in diktature s podporo tujih sil, zlasti Rusije, ki je strokovnjakinja za dezinformacije, uporabljajo družbena omrežja in umetno inteligenco za ustvarjanje narativov, uničevanje nasprotnikov in doseganje svojih političnih ciljev. Rusija, Kitajska in Iran si prizadevajo za območje vpliva proti temu, kar predstavlja Zahod, in so si zadali cilj v Latinski Ameriki. Smo v novi hladni vojni. Podpirajo Nikaragvo in Venezuelo ter ustvarjajo politični pritisk, ki ga je treba razkriti in se z njim spopasti. V Kolumbiji so na zadnjih volitvah v prvem krogu porabili več deset milijard pesov, da bi škodovali kandidatu Ficu Gutierrezu, da ne bi šel v drugi krog. Nato je bil v drugem krogu uporabljen še en podoben znesek za diskreditacijo tekmeca Gustava Petra. Ta sredstva so prišla iz tujine, zlasti iz Rusije.

Rusija, Kitajska in Iran so del avtoritarnega bloka z vse večjo strateško prisotnostjo v Latinski Ameriki. Rusija si prizadeva destabilizirati demokracije v regiji z dezinformacijskimi kampanjami, intenzivno uporabo družbenih omrežij, prikritim financiranjem kriminalnih združb in ideološkim širjenjem prek medijev, kot je RT (Russia Today). Iran in Hezbolah sta s svoje strani prodrla globoko na celino. Hezbolah je vpleten v nezakonite ekonomije, kot sta nezakonito rudarjenje in trgovina z drogami, ter vzpostavlja nadnacionalne operativne mreže. Iran je Venezueli prenesel tudi vojaško tehnologijo, vključno z brezpilotnimi letalniki, od katerih so nekateri končali v rokah gverilskih skupin v Kolumbiji. Na venezuelskem ozemlju je bila celo nameščena tovarna brezpilotnih letalnikov, ki režimu zagotavlja zmogljivosti, podobne tistim, ki jih uporabljajo Hutiji v Omanskem zalivu. Obstaja bojazen, da bi se ta tehnologija lahko uporabila v operacijah proti energetski infrastrukturi na morju, kot so naftna polja na morju Gvajane.

Ali je še vedno mogoče izvajati pošteno novinarstvo v službi resnice?

Da, mogoče je ukvarjati se z poštenim novinarstvom, vendar je za to bistveno vedeti, komu sledite in kje iščete informacije. Žal so mnogi veliki mediji zavzeli zelo jasno stališče glede svoje ideološke linije. Vse življenje sem bil novinar in leta sem imel The New York Times in CNN kot referenco strogosti in verodostojnosti. Danes opažam, da so spremenili smer; niso več to, kar so bili. Sprejeli so odločitve, ki odražajo ideološko agendo, njihovo poročanje pa ustreza interesom levičarske »prebujenske« elite. Ta vrsta novinarstva, ki je bila nekoč simbol kakovosti, je v veliki meri izgubljena. Zato je danes treba iskati drugje. Torej, da, pošteno novinarstvo obstaja, vendar postaja vse redkejše.

Ste razmišljali o vrnitvi v politiko?

Nisem, vendar je aktivizem še vedno del mojega življenja. Boj proti temu, da bi Kolumbija postala narkodiktatura, je del mojega raison d’être. V tem smislu bom sodeloval, vendar kot aktivist, ki bo pomagal preprečiti katastrofalne scenarije za demokracijo, za mojo prihodnost, za prihodnost moje družine in za prihodnost države.

Vir: https://europeanconservative.com/articles/interviews/colombia-calderon-uribe-assassination-mafia-state-narco-state-petro/

The post Francisco Santos Calderón: Predsednik Gustavo Petro nosi politično odgovornost za umor Miguela Uribeja appeared first on Kulturni marksizem.