“Bog bo že prepoznal svoje!”

Citat iz naslova – izvirno je nekoliko daljši in se začne s “pobijte vse” − pripisujejo Arnoulfu Almaricu (ali Arnaudu Amalricu), opatu iz Citeauxa in vodji križarske vojske med albižanskim križarskim pohodom (1209). Nanaša se na dogodek, ko so v enem od naselij preventivno pobili vse prebivalce, in sicer ne glede na to, ali so pripadali “pravi ali krivi” veri.

Zgodovinska natančnost citata je sicer sporna, vendar ta ni zanimiv samo zaradi tega, ker ga kot nekakšno urbano legendo uporabljajo progresivisti pri dokazovanju domnevne krščanske krvoločnosti, temveč tudi zaradi novejših prepričanj o tem, da je Cerkev na Slovenskem postala nekakšen kolaborant z vladajočo levico. Nekatere fotografije, ki so se pojavile v zadnjih mesecih, namreč kažejo, da se Golobova koalicija v predvolilnem času pragmatično zbližuje s cerkveno hierarhijo. S tem seveda ne mislim samo dokaj neposrečene misije “prvega para” na Brezjah. Kljub temu je mogoče opaziti, da to ni le trend zadnjih mesecev, temveč vsaj zadnjega desetletja. Razlogi za to so večplastni in na tem mestu je premalo prostora, da bi lahko natančno analizirali stanje med slovenskimi katoličani danes.

Je pa nekaj jasno – ob menjavi generacije duhovnikov, ki jih je sedaj manj, prihajajo mlajše generacije, ki ne poznajo več preganjanja kristjanov iz časa prejšnjega režima. Še tisti redki, ki se upajo izpostaviti, predstavljajo “špice, ki jih je treba porezati”, če citiram slavnega udbovskega ministra Tomaža Ertla.

Ko se je eden od njih na družbenih omrežjih nedavno soočil z znanim dolenjskim “kamermanom”, ki se sicer deklarira kot kristjan, vendar zagovarja levo agendo in je velikokrat tudi v nasprotju s krščansko etiko, je bila končna posledica tega soočenja umik omenjenega duhovnika iz javnosti, saj se je vmešala ljubljanska nadškofija z dokaj slabo razumljivim sporočilom, ki so ga mediji interpretirali kot zmago nekdanjega novomeškega Zaresovega poslanca. Mnogi kristjani, predvsem bolj politično profilirani, so v tem videli izdajo ter privolitev vrha Cerkve v politično korektnost in “vsegliharstvo”. Navsezadnje je čas, ko so bili katoličani v Sloveniji močno “desni”, že zdavnaj mimo. Razmerja so se skozi tri desetletja zasukala.

Kaj je razlog za to? Nekaj je gotovo pripomogel prejšnji papež Frančišek, ki je v dvanajstih letih s svojimi velikokrat nenavadnimi mnenji močno vplival na javno mnenje med kristjani po vsem svetu. V slovenskem prostoru je svoj pečat pustila tudi koronavirusna kriza v času prejšnje vlade, vendar slednja zanjo ni bila odgovorna, temveč je skušala reševati, kar se je dalo rešiti. Medtem ko se je Cerkev na Slovenskem v veliki meri držala ukrepov (kar je bilo, priznam, neprijetno tudi zame), so se oglašali anonimni teoretiki zarot in po spletu obtoževali vlado, in sicer ne samo hlapčevanja Bruslju, ampak celo satanističnih dejanj.

Zadnje parlamentarne volitve so slovenski katoličani pričakali v katastrofalnem stanju, in sicer zmedeni in sprti med seboj, na drugi strani pa z velikimi mesijanskimi pričakovanji do takrat sveže stranke, ki je ob pravem času obljubljala “prave stvari” in se ni deklarirala kot stranka, ampak kot gibanje. Bodimo iskreni – med več kot 400.000 posamezniki, ki so podprli Gibanje Svoboda, je bil visok delež aktivnih katoličanov. Ti se, zanimivo, niso večinsko obrnili k “anticepilskim” strančicam, ki so po Ljubljani organizirale celo divjaške protivladne proteste.

Nasploh pa ima Cerkev na Slovenskem še en problem. Vedno, ko se bo javno oglasila o kakšnem problemu, ji bodo na krožniku prinesli njeno neprijetno dediščino – denimo skorajšnji finančni propad mariborske nadškofije. Tega ne počnejo levičarji, temveč lastni verniki. Težava ni v naši politiki, ampak v duhovni nezrelosti in nepoučenosti krščanskega občestva, ki vse prevečkrat ostaja ujeto v verskem formalizmu brez vsebine in se naslanja na lastne moči. Na prihodnjih volitvah bo Bog zagotovo “prepoznal svoje”, a koliko jih sploh bo?

Gašper Blažič