Franci Lazarini: Popotresni pogled čez mejo

Po nekaj letih sem spet obiskal Zagreb. Slovenci ga premalo poznamo, kljub temu, da leži le kakšnih štirideset kilometrov od meje. Ali pa morda ravno zato. Raziskovalca in ljubitelja zgodovine arhitekture in urbanizma mesto ne pusti hladnega, saj gre za metropolo v malem. Na turistično preobremenjeni Trg bana Jelačića in Kaptol me že dolgo ne vleče. Veliko raje se sprehodim po Donjem gradu, predelu, zgrajenem v 19. stoletju, in občudujem mogočne historistične in secesijske meščanske palače, Lenucijevo podkev z monumentalnimi javnimi stavbami … Nekaj svetovljanskega je v teh stavbah in parkih – Dunaj v malem! Morda mi je kot občudovalcu nekdanje habsburške prestolnice zato tako všeč. Ljubiteljem modernizma pa, če jim čas dopušča, priporočam izlet s tramvajem v Novi Zagreb. In potem dolg sprehod po širokih avenijah in številnih zelenih površinah ogromnih stanovanjskih sosesk, z vrhuncem v Mamutici, največjem stanovanjskem kompleksu Hrvaške s približno 1100 stanovanji. Ob vročem dnevu prija tudi kozarec hladnega piva v katerem od mnogih simpatičnih lokalov med mogočnimi bloki.

Nekaj pa je v Zagrebu drugače, kot je bilo pred leti. Človek seveda hitro opazi posledice potresa.   Je od takrat res minilo že šest let? Takoj mu pade v oči, da sta zvonika katedrale brez značilnih streh, da je po starem mestnem jedru postavljenih nešteto zidarskih odrov, da je z večine pročelij odpadel omet. Kljub temu se zdi, da življenje v mestu teče po starih tirnicah. A žal ni tako. Pogovori s kolegi razkrijejo marsikaj. Potres, predvsem pa (pre)počasna obnova, sta v marsičem spremenila način življenja. Donji grad se intenzivno prazni. Prebivalci se selijo v Novi Zagreb, zgrajen po skopskem potresu in s strožjimi predpisi za potresno varno gradnjo, ki zato skoraj ni utrpel škode. Potres je torej precej pospešil gentrifikacijo, značilno za večino evropskih mest. Sama prenova sproža vrsto vprašanj in zdi se, da ni organa, ki bi obnovo vodil in usklajeval, ali pa ta preprosto nima zadosti moči. Ne le, da so se lastniki sami, pogosto nestrokovno, lotili prenov svojih stavb kot odgovor na dolgotrajne postopke, velikokrat tudi strokovnjaki nimajo enotnega mnenja. Kolega se je pošalil, da vsak cerkveni red po svoje obnavlja cerkev, jezuiti s popolnoma drugačnimi gradbenimi pristopi kot frančiškani … Za nekatere posege, ki so jih sicer izvedli strokovnjaki, se zdi, da ne bodo preživeli naslednjega potresa, kadarkoli že bo (upamo, da ga še dolgo ne bo). Tudi na področju spomeniškega varstva stališča niso enotna, predvsem pri vprašanju, kaj ohranjati, katero gradbeno fazo prezentirati oziroma rekonstruirati. Za zagrebško arhitekturo in urbanizem je bil odločilnega pomena potres leta 1880 (imel je podobno vlogo kot za Ljubljano velikonočni potres leta 1895). Za takratno prenovo je bilo ključno delovanje arhitekta Hermanna Bolleja (1845–1926) iz Kölna, ki ga je v knjigi o zagrebških potresih nazorno predstavil umetnostni zgodovinar Dragan Damjanović, veliki borec za ustrezno prenovo mesta. Ker se je konservatorska doktrina v zadnjih 140 letih večkrat spremenila, so strokovnjaki danes postavljeni pred dilemo: ali ohranjati elemente, dodane v 19. stoletju (ki so po več kot sto letih tudi že dobili »domovinsko pravico«), ali rekonstruirati starejše faze. Tamkajšnji umetnostni zgodovinarji se bridko šalijo, da je Zagreb s prenovo po prejšnjem potresu dobil Bolleja, s sedanjo pa ga bo izgubil.

Pa še en vidik bi rad izpostavil. Kolegica, ki zagrebškim študentom umetnostne zgodovine predava barok, mi je potožila, da so še vedno nedostopne nekatere ključne stalne razstave in da slušateljem že šest let ne more pokazati najpomembnejših likovnih del. Da na primer z njimi ne more obiskati cerkve sv. Katarine, hrvaškega baročnega bisera, ker se njena prenova sploh še ni začela.

Le petnajst let po velikem zagrebškem potresu se je zgodil ljubljanski. Misel, ki me pomalem navdaja s tesnobo. Ne toliko zaradi lastne strehe nad glavo, saj na srečo živim v bloku, za katerega velja, da je v njem sicer marsikaj narobe, zagotovo pa tam ni bojazni zaradi potresne varnosti. Skrbi me, kako bi potres spremenil moje mesto. Kako bi potekala prenova? Kje bi dobili sredstva zanjo? Kako bi premostili nepredvidene zaplete? Kako bi se spremenil mestni utrip?

Nočem soliti pameti in razglabljati tja v en dan. Prepričan sem, da imajo pristojni pripravljene ustrezne strategije in so jih sposobni realizirati. Gotovo so se kaj naučili iz zapletene prenove po potresu v Zgornjem Posočju leta 1998. A vseeno bi o morebitnih posledicah potresa morali v javnosti, strokovni in laični, pogosteje govoriti in razmišljati. In se dotakniti tudi nekoliko bolj specifičnih zadev, kot je poenotenje metodologije varovanja in prenove kulturne dediščine. In o tem spregovoriti tudi prebivalcem mesta. Navsezadnje je uspešnost prenove odvisna od sodelovanja med različnimi deležniki: državnimi in lokalnimi oblastmi, gradbeniki, spomeniškim varstvom, drugimi strokovnjaki in seveda uporabniki. Nihče si ne želi ponovitve Breginja, o katerem lahko v zadnjem Outsiderju beremo v odličnem prispevku Luke Jermana.

In v takšnih razpravah tudi ne bi bilo napak pogledati k sosedom. Zato naj zaključim s pobudo, da ob ustrezni priložnosti v Ljubljano povabimo strokovnjake iz Zagreba, da nam predstavijo prenovo po potresu, vso njeno kompleksnost in zapletenost, vse njene poti in stranpoti. Prepričan sem, da se lahko od njih marsikaj naučimo in tako izognemo marsikateremu zapletu. Seveda pa upam, kot gotovo upajo vse bralke in bralci, da do potresa še dolgo ne bo prišlo.