.jpg)
2 days ago
41
Piše: Izak Špajzer
Pred dnevi, 29. junija, se je poslovil France Kapus, eden pomembnejših akterjev slovenske jazzovske scene, na kateri je bil prisoten vse od konca 40. let 20. stoletja, ko je začel trobentati pri Veselih beračih. V svoji dolgoletni karieri je bil dirigent številnih pomembnih jazzovskih orkestrov, kot so Akademski plesni orkester, Ad hoc, Celjski plesni orkester Žabe in KGB (Kapus Gajo Band) Big Band. Bil je tudi dolgoletni tajnik Društva slovenskih glasbenikov in član organizacijskega odbora Mednarodnega jazz festivala v Ljubljani.
France Kapus se je rodil 4. decembra 1928 v Medvodah. Med vojno je igral violino, kmalu pa je ugotovil, da je treba v violino preveč vlagati, zato jo je zamenjal s trobento in septembra 1947 postal član orkestra Veseli berači, ki so imeli stalni angažma na plesih v Narodnem domu. Kot eden izmed članov omenjenega orkestra, je bil jeseni 1948 kaznovan s 3000 dinarji globe, ker je izvajal glasbo, ki je spodbujala ples boogie-woogie. Orkester je imel na svojem repertoarju tudi italijansko predvojno skladbo »Ho imparato una canzone«, ob igranju katere so navdušeni plesalci tolkli s petami. Navdušenje in ples je nenadoma prekinil aktivist Zveze komunistične mladine, orkester pa je moral nehati z izvajanjem omenjene skladbe. Po Kapusovih besedah je orkester nadaljeval z igranjem bolj »škodljivega« repertoarja, a ker to ni spodbudilo plesalcev, da bi plesali »boogie-woogie«, za aktivista repertoar ni bil moteč.
Član Veselih beračev je Kapus ostal do konca obstoja orkestra jeseni 1951. Leto pred tem so v okviru Mladinskega kulturno-umetniškega društva Kajuh ustanovili plesni orkester, ki ga je vodil Kapus. Orkester je bil kratkega diha in leta 1952 je Kapus ustanovil nov orkester, Akademski plesni orkester (APO), ki je bil nekakšen naslednik Veselih beračev. Orkester so sestavljali predvsem študenti Univerze v Ljubljani, repertoar pa je bil sestavljen v glavnem iz swinga oz. glasbe, ki je kdaj »zasmrdela po jazzu«, kot jo je slikovito opisal Kapus. APO je služil kot nekakšna šola za Adamičev Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL), saj so najboljši člani APO-ja postali člani PORL-a. Med njimi omenimo saksofoniste in klarinetiste Boruta Bučarja, Jožeta Kampiča, Alberta Podgornika in Franca Tržana, pozavnista Marjana Ašiča in Francija Puharja, bobnarja in kontrabasista Franca Jagodica – Koka, ne smemo pa pozabiti tudi na pianista Janeza Gregorca, trobentača Marijana Domića, pozavnista Zvonimirja Skerla, kontrabasista Krešimirja Remeto in bobnarja Petra Spasova, prvega jugoslovanskega jazzista, ki je študiral na sloviti bostonski Berklee School of Music, ki so se prav tako kalili v APO-ju. Omenjenih pet glasbenikov, z izjemo Domića, sicer ni igralo v PORL-u, vendar so odigrali pomembne vloge pri razvoju slovenskega, hrvaškega, srbskega in nenazadnje jugoslovanskega jazza.
B-stran plošče, ki jo je Akademski plesni orkester posnel leta 1957 v Moskvi
Kapus je APO-ju dirigiral do leta 1956, ko je šel na služenje vojaškega roka. Do leta 1958 je orkestru dirigiral Dušan Hren, kasnejši televizijec, v času njegovega vodenja pa je orkester dosegel največji uspeh, ko je poleti 1957 uspešno sodeloval na Svetovnem festivalu mladine in študentov v Moskvi. Kapus je tedaj v orkestru sodeloval kot trobentač, ponovno pa je orkester prevzel leta 1958, a mu je dirigiral le še slabo leto, dokler ni orkester prenehal z delovanjem.
Leta 1960 sta Kapus in Janez Gregorc ustanovila manjši, enajstčlanski orkester Ad hoc, ki se je spogledoval predvsem z glasbo Gila Evansa in Stana Kentona, na njegovo delovanje pa sta vplivali tudi plošči Milesa Davisa Miles Ahead in Kind of Blue ter tentet Gerryja Mulligana. Večino repertoarja je prispeval Janez Gregorc, ki je bil sicer pianista orkestra, kasneje pa je za orkester pisal tudi Ati Soss, ki se je sredi 60. let pridružil orkestru. Če je bila prvotna zasedba orkestra sestavljena iz štirih trobent, pozavne, treh saksofonov ter ritem sekcije brez kitare, se je ta leta 1964 nekoliko spremenila po navdihu Gila Evansa in Milesa Davisa, tako da so jo sestavljale tri trobente, dva saksofona, pozavna, rog, tuba in tričlanska ritem sekcija. Med člani orkestra omenimo trobentače Pavla Grašiča, Pavla Omana, Matevža Strliča in Petra Ugrina, saksofonista Alberta Podgornika in Atija Sossa, pozavnista Alojza Bezgovška – B’gija, kontrabasista Borisa Kofola, hornista Karla Bradača, tubista Borisa Grudna ter bobnarja Jožeta Finka – Joja in Dušana Popoviča. Največji uspeh je zasedba dosegla na Svetovnem festivalu mladine in študentov leta 1962 v Helsinskih, ko je na tekmovanju velikih orkestrov dosegla zlato medaljo, še eno zlato medaljo pa je prejel Janez Gregorc za aranžmaje. Do leta 1968, ko je prenehal z delovanjem, je orkester gostoval na jazz festivalih na Bledu, Ljubljani, Dunaju, Gradcu, Berlinu in Zürichu. Čeprav je šlo za amaterski orkester, ga leta 1966 na jazz festivalu v Zürichu zaradi profesionalnega značaja niso uvrstili med amaterske festivalske zasedbe.
Leta 1965 je Kapus obudil Akademski oz. Študentski plesni orkester. Če je bil za orkester Ad hoc kot skladatelj in aranžer pomemben Janez Gregorc, je bil za ta orkester v tem oziru pomemben Dečo Žgur, ki je sicer v orkestru igral trobento. Med pomembnejšimi projekti orkestra je bilo gostovanje v Sovjetski zvezi poleti 1965, ko je orkestru zaradi Kapusove odsotnosti dirigiral Dečo Žgur, sicer pa so igrali predvsem na plesih, poleti v letoviščih, ustvarili pa so tudi nekaj posnetkov za arhiv tedanjega Radia Ljubljana. Med znanimi člani orkestra omenimo trobentače Pavla Grašiča, Ivana Prešerna – Žana in Petra Ugrina, saksofoniste Andreja Arnola – Andyja, Boruta Bučarja, Toneta Janšo in Jerneja Podboja, pozavnista Aleksandra Grašiča in Borisa Šinigoja, bas kitarista Janija Goloba ter bobnarja Matjaža Deua in Aleša Kersnika. V začetku 70. let je orkester prenehal z delovanjem.
France Kapus s Celjskim plesnim orkestrom Žabe leta 1980
Naslednja Kapusova postaja je bil Celjski plesni orkester Žabe, katerega dirigent je postal leta 1977. Pri Žabah je vztrajal do leta 1984. »Uspelo mu je, da je v orkester vlil še več zvočnosti, ritma, dinamike in ostalih glasbenih elementov, ki so nas presenetili,« je po enem od koncertov orkestra v Stopu zapisal Janez Verdenik. Leta 1982 je bil Kapus predsednik organizacijskega odbora Mednarodnega jazz festivala v Ljubljani. Zaradi forsiranja novojazzovskih ideologov je sicer odstopil, a so ga kasneje pregovorili, da je ostal, program festivala pa je bil nato speljan kot kompromis med pristaši novojazzovske in tradicionalne smeri.
Leta 1989 je Kapus skupaj z bobnarjem Dragom Gajem zasnoval big band, ki so ga sestavljali predvsem študentje Akademije za glasbo. Poimenovala sta ga KGB (Kapus Gajo Band) oz. KGB Big Band. Orkester je nastopal ob ponedeljkih v klubu Turist, med njegovimi člani pa najdemo tudi saksofoniste Matjaža Drevenška, Miho Hawlina, Franja Mačka in Tadeja Tomšiča, trobentača Tiborja Kerekeša in Davida Špeca, pozavnista Matjaža Mikuletiča in Otmarja Senegačnika, pianista Dejana Pečenka, kitarista Grego Forjaniča in Primoža Grašiča ter kontrabasista Sašo Borovca. Orkester je deloval do leta 1995.
Naslovnica kompilacijske zgoščenke orkestra Ad hoc iz leta 2008
Med letoma 1964 in 2018 je bil Kapus tajnik Društva slovenskih glasbenikov, imel pa je tudi pomembno vlogo pri ustanavljanju jazzovskega šolanja na srednji stopnji. Ustanovil je zasebni zavod in bil tako predhodnik zasebne pobude. Jazzovski oddelek (ustanovljen kot Srednja šola Društva slovenskih glasbenikov za jazz in zabavno glasbo) je kasneje prešel pod okrilje Srednje glasbene in baletne šole. V pokoju je še vedno spremljal in spodbujal mlade slovenske jazzovske glasbenike, leta 2008 pa je zbral posnetke orkestra Ad hoc in jih izdal na kompilacijskem albumu. »Izdaja njihovih posnetkov pomeni zelo pomemben prispevek k slovenski kulturni dediščini in nenazadnje tudi izjemen glasbeni dosežek in užitek v času instantne glasbene ustvarjalnosti,« je o zgoščenki zapisal radijec Marko Kumer.
Spoštovani France, počivajte v miru!
English (US)