FOTO in VIDEO (INTERVJU) publicist, dramatik, pisatelj Marko Radmilović in KUD Jože Stupnik Svečina

2 hours ago 21

V tokratni oddaji Kulturni izziv je bil gost Marko Radmilović, pisatelj in publicist, hkrati pa predsednik KUD Jože Stupnik Svečina, dramatik, scenarist in režiser. V pogovoru se je z voditeljico Uršulo Godec osredotočil predvsem na izzive društva, hkrati pa izpostavil še druge.

Društvo, ki je marsikomu bilo temelj njegovega ustvarjanja

Kulturno umetniško društvo Jože Stupnik Svečina je namreč društvo, ki je marsikateremu članu in članici začrtalo pot delovanja v kulturi. Tudi Marku Radmiloviću: »V bistvu je tako, da vse moje delo, ki ste ga omenili, bazira na tem društvu. V bistvu tako kot marsikdo v Svečini, tako kot tudi nekaj mojih kolegov, ki so iz tega društva izšli in se danes profesionalno ukvarjajo s kulturo ali umetnostjo ali kot tehniki ali kot igralci ali kot glasbeniki. Je to društvo v Svečini, ki je od vedno na nek način pomenilo bazo v bistvu za vse nas, ki nam kultura nekaj pomeni in v Svečini v bistvu nisi mogel drugače, kot na nek način biti povezan s kulturo.«

Nekoč močno narodno zavedanje, saj so blizu meje

In tako razmišljanje prenašajo v društvu tudi na mlajše. Navsezadnje tudi zaradi tega, ker »še vedno smo na ločnici slovanskega in germanskega življa. Naš sosed, ki ni več takšen, kot je bil seveda v prejšnjih stoletjih, ampak takrat se je ne samo v Svečini, v mnogih obmejnih krajih v bistvu zelo dosti vlagalo v kulturo«, pravi Radmilović in dodaja, da so bili učitelji in duhovniki najprej tisti, ki so prebujali narodno zavest, slovenstvo, pa tudi kulturniki. In društvo je bilo že vse od začetkov aktivno na tem področju. Po drugi svetovni vojni so obudili delovanje društva, ga na novo vzpostavili in takrat predlagali, da dodajo v imenu društva Jožeta Stupnika in mu izkazali čast.

Kakšna pa je v današnjih časih identiteta tega društva? Podobna?

»Identiteta se v bistvu ni spreminjala. Še vedno gre, še vedno nas vodi v bistvu vzgoja, izobraževanje, nudenje kulturnih vsebin našim občanom. In tudi širše prihajajo na naše prireditve. Mogoče se razlikujemo v tem, da … Veste, mnogokrat ljubiteljska kulturna politika pa tudi kulturna društva stojijo na stališču samo, da nekaj je, je bolje kot nič. Mi smo to miselnost že od nekdaj nadgrajevali, nadgradili. In mislimo, da je nujna tudi kvaliteta,« poudarja Radmilović in razlaga, da od sekcij, od članov in članic, od skupin zahtevajo kakovost. In imajo zaradi tega tudi mentorje, vlagajo v izobraževanja.

Gledališče je pri njih najbolj zakoreninjeno

Veseloigre so imeli že v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Njegova mama Marija Radmilović je v 70. letih prejšnjega stoletja začela z otroško gledališko skupino. »Moram povedati, da še danes ta skupina neprenehoma deluje. Še vedno se imenuje Sončice in je v koprodukciji z Osnovno šolo Kungota oziroma s Podružnično osnovno šolo v Svečini. Vsa leta to sodelovanje poteka …« pravi Radmilović in našteva njihove uspehe na tekmovanjih.

V Svečini močna tudi folklora

Tudi folkloro imajo v kraju dobro razvito. Že od vrtca naprej. In otroci, ki so pred leti začeli in so zdaj že odrasli, še vedno dosegajo lepe rezultate na tekmovanjih. Radmilović pravi, da je veliko povezano s tem, da so nenehno želeli imeti kakovost.

Ne glede na to, ali gre za folkloro ali za gledališče, v Svečini stremijo h kakovosti. In na koncu se to pozna pri prepoznavnosti in pri uspehih na tekmovanjih.

Radmilović kot avtor prilagodi vloge za člane in članice

Sam je pri marsikateri gledališki igri režiser, tudi avtor. In pravi, da ima, ko piše kako delo, že v glavi, kateri igralec, katera igralka bi imel vlogo določene osebe. V intervjuju je tudi razložil, zakaj sam piše gledališka dela. Sprva je pisal za otroke, potem tudi za odrasle. Zdaj včasih kar prilagodi kako vlogo, da je bolj pisana na kožo igralca ali igralke. Ko si nekdo ni več mogel zapomniti veliko besedila, mu je dal vlogo mutca. Ko dva igralca nista več hotela igrati, češ da ne gre več se premikati veliko in sploh veliko početi, jima je v zadnji produkcija dal vlogi trupel, saj kot sam pravi, gre za ikoni, brez katerih nočejo biti. Tudi pri otrocih naredi podobno. Povedali so mu, koliko deklic in dečkov je v skupini in je zanje naredil svojo predstavo. In potem so se uvrstili na zaključno srečanje otroškega gledališča.

Med izzivi društva tudi želja po sodobni dvorani

Društvo ima kar nekaj izzivov. Radmilović izpostavlja materialne izzive. Dvorano, ki je nespremenjena že več let. In ko potujejo in vidijo na gostovanjih druge dvorane, ki so sodobne, si želijo seveda tudi sami tako. »Mi smo na te prostore izjemno, izjemno navezani. Izjemno radi jih imamo in ko bo, če bo, ko bo kdaj prišla nova infrastruktura – kulturna, bomo verjetno z nostalgijo gledali nazaj. Ampak po eni strani pa gre samo za čisto tehnično možnost produkcij, v bistvu kaj si lahko privoščiš,« pravi in našteva, kje imajo odlično dvorano, sam se na prvem mestu spomni dvorane v Selnici ob Dravi, prav tako v Pesnici in Šentilju. Med izzivi je tudi čim bolj profesionalna produkcija, se je spomnil. Od odrskih luči naprej.

Sam je med drugim napisal nadaljevanje Kekca, ki bi ga rad spravil na oder

Med pogovorom sta se voditeljica in gost dotaknila tudi njegovega pisateljevanja. »V bistvu jaz pišem gledališka dela izključno za naše skupine. Nimam nobenih ambicij to pošiljati ali na tečaje ali kot sem že omenil, par gledališč je te tekste vzelo. Pisateljevanje je pa v bistvu … Zelo dosti let sva bila z bratom v podobnih vodah, kot ste vi. In potem sva to video produkcijo malo opustila in sem se lotil v bistvu pisane besede, ki mi je bila pač vedno, vedno blizu. Imel sem srečo, da sem našel teme, da sem našel založnike in v bistvu je zdaj pred kratkim izšel pri založbi Pivec četrti del Kekca. Povesti o Kekcu,« pravi nato dodaja: »Da in ne. Ja, gre za nadaljevanje Vandotovih del. Ampak v nekoliko drugačnih razmerah, v nekoliko drugačni preobleki. Tako da upam, da mogoče pa bomo kdaj postavili eno verzijo tega mojega Kekca tudi kdaj nekako na oder.«

Ne sme se pozabiti niti, da Marko Radmilović napisal tudi kriminalni roman. Kolesarja. Pa še več del. Znan je tudi po Zapisih iz Močvirja.
In potem sta se vrnila na delovanje društva, na abonmaje, na ljubiteljsko gledališče. Ki ima znova in znova veliko izzivov. Kaj vse je o tem povedal, lahko prisluhnete v oddaji Kulturni izziv.