Ena navada, ki jo Slovenci skoraj vedno počnemo med 26. in 30. decembrom

Zima v Sloveniji, Foto: Hasmik Ghazaryan Olson / Unsplash

Med 26. in 30. decembrom se v Sloveniji zgodi nekaj, kar ni zapisano v koledarju, pa vendar skoraj vsi vedo, da spada v ta čas. Ne gre za praznik, ne za obred in ne za opravilo, ki bi ga kdo posebej načrtoval. Gre za navado, ki se zgodi sama od sebe. Slovenci v teh dneh skoraj vedno začnejo tiho pregledovati leto, ki se izteka, in hkrati previdno odpirati prostor za novo.

Ta navada ni glasna in nima jasnega začetka. Ne zgodi se ob določeni uri in ne zahteva posebnih priprav. Prav zato jo je težko opaziti, še težje pa poimenovati.

Dnevi, ki nimajo jasne naloge

Obdobje med božičem in novim letom je eno redkih v letu, ko dnevi nimajo izrazitega cilja. Božični vrvež je mimo, novoletni še ni tu. Ta vmesni čas ustvarja občutek praznine, ki pa ni neprijetna. Ravno nasprotno. Omogoča, da misli zaidejo drugam.

Ljudje v teh dneh pogosto rečejo, da imajo občutek, kot da leto še ni povsem končano, hkrati pa tudi ne traja več zares. Prav v tem prostoru se začne pojavljati navada tihega pregleda.

Pogled nazaj brez velikih besed

Med 26. in 30. decembrom se mnogi zalotijo, da razmišljajo o preteklih mesecih. Ne sistematično in ne v obliki sklepov. Bolj mimogrede. Med vožnjo, med pomivanjem posode, med sprehodom.

Gre za razmišljanje brez seznama. Nihče ne našteva dosežkov ali neuspehov. Bolj gre za občutek, kaj je bilo naporno, kaj je minilo prehitro in kaj se je zgodilo tišje, kot bi si želeli. Ta pogled nazaj ni analitičen, temveč čustven.

Pospravljanje, ki ni le fizično

Zanimivo je, da se ta navada pogosto prepleta s pospravljanjem. Ne gre za veliko čiščenje, temveč za drobne premike. Prelaganje papirjev, urejanje predalov, brisanje fotografij s telefona. Takšna opravila delujejo nepomembna, a imajo simbolno težo.

Ljudje v teh dneh redkeje kupujejo nove stvari, pogosteje pa urejajo stare. Kot da bi hoteli ustvariti prostor, preden se začne nekaj novega. Ne z namenom spremembe, temveč z namenom olajšanja.

Pogovori, ki niso usmerjeni naprej

Tudi pogovori v tem obdobju imajo drugačen ton. Redkeje se govori o načrtih in več o tem, kako je bilo. Obiski so manj formalni, pogovori počasnejši. Vprašanja niso usmerjena v prihodnost, temveč v počutje.

Ta sprememba je subtilna, a opazna. Kot da bi bilo dovoljeno govoriti brez cilja. Brez potrebe, da bi iz vsakega stavka nastal načrt ali odločitev.

Zakaj prav ti dnevi?

Navada se pojavi prav med 26. in 30. decembrom, ker gre za čas brez pričakovanj. Novo leto še ni tu, zato ni pritiska, da bi bilo treba kaj spremeniti. Božič je mimo, zato ni več potrebe po ohranjanju prazničnega razpoloženja.

Ta vmesni prostor omogoča razmislek brez obveznosti. Brez občutka, da bi moral imeti rezultat. Prav zato je ta navada mehka in vztrajna. Pojavi se vsako leto, ne glede na to, ali jo zavestno iščemo ali ne.

Kako se navada spreminja danes?

Danes se ta tihi pregled pogosto prepleta z digitalnimi navadami. Ljudje gledajo stare fotografije, berejo stare pogovore, brišejo zapiske. A osnovni občutek ostaja enak. Gre za željo po orientaciji, ne po spremembi.

Zanimivo je, da ta navada redko traja dolgo. Že z začetkom novega leta jo preglasi ritem vsakdana. Prav zato se pojavi ravno v teh nekaj dneh.

Tiha stalnica, ki ostaja

Čeprav se zdi nepomembna, je ta navada eden redkih trenutkov v letu, ko si Slovenci dovolimo biti brez jasnega cilja. Ne popravljamo in ne načrtujemo. Le opazujemo, kaj je bilo. Morda je prav zato tako razširjena. Ker ne zahteva ničesar, razen nekaj tišine. In ta je v teh dneh še vedno na voljo.

Priimek Božiček v Sloveniji: redek, a izrazito regionalen

Praznični filmi, ki jih gledamo vsako leto – in zakaj se jih nikoli ne naveličamo

En praznik, veliko obrazov: božič doma in po svetu

Objava Ena navada, ki jo Slovenci skoraj vedno počnemo med 26. in 30. decembrom se je pojavila na Vse za moj dan.