Dvojnost proti Igri ničelne vsote

Prejšnjič sem pisal o Igri ničelne vsote (zero-sum game) – da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo zmaga – in tem, da tako večina ljudi dojema življenje na tem svetu. Tokrat nadaljujem z načelom dvojnosti – po domače, ‘da ima vsaka medalja dve plati’.

Saj res. Stara modrost, kajne, tale o dveh plateh vsake medalje?

Zakaj potem vsakič znova pozabljamo, ‘da zastonj kosilo ne obstaja‘?

Zastonj kosilo pomeni prav to, da vedno nekdo ‘kosilo’ plača. Ampak tudi to, da plača (in dobi) kosilo. Nekaj drugega pa je, če mu to odgovarja oziroma, če v tem vidi kakšno korist.

Seveda, pa smo spet tam. Vsaka ‘medalja’ ima koristi in slabosti. Kar pomeni tudi, da ima tudi vsaka korist slabosti, in vsaka slabost koristi.

Heh?

Ja, ravno danes sem razmišljal o temle. Pred časom sem od enega bolj (pri)znanih slovenskih fizioterapevtov dobil diagnozo mojega stanja s koleni:

“Nič več brez opore navzdol. Naslednjič, ko greste v hribe, nazaj grede raje pokličite taksi, ker si boste sicer povzročali samo še večjo škodo. Kolena so skoraj fuč. Kolena ne bodo več zmogla takega napora.”

Nekaj časa kasneje sem se odločil, da bi rad tekel. Ob nenehno slabšem zdravstvenem stanju sem moral nekaj storiti.

In nekega dne se po intenzivnem teku znajdem na vrhu Javorja. Pri tistem kupu kamenja, kjer se začne downhill proga. Ves razgret in premočen pogledam po progi navzdol in pomislim:

“Kaj, zdaj naj pa taksi kličem?

Obrnil sem se na nos in na polno pognal v dolino: “Saj bo šlo; bom že nekaj natuhtal, da ne bo prehudo,” sem si rekel.

In kaj sem natuhtal? Da ima vsaka palica dva konca.

Če napor za kolena ni OK, bi se moral naporu za kolena izogibati. Kakšno prihodnost pa imajo potem moja kolena in vse bližnje tkivo? Se bo kar vse pozdravilo in bo tako kot prej?

Ne. Če hočem kolena v kondiciji, moram za to delati. A ne pravijo vsi, da se vse v telesu (seveda ob primernih pogojih) obnavlja? Hja, primerni pogoji… in verjetno trening.

Tisto palico, kjer en konec predstavlja napor in nevarnost za kolena, lahko ob premišljenem (OK, imel sem precej več sreče) odzivu obrnem na drugi konec, v svojo korist.

Ko tečem po gozdni poti, polni mokrega listja, korenin in skal, hitro ugotovim, da si ene stvari ne smem privoščiti – iztegniti noge. Ker bi takoj odletel na hrbet.

Tako sem moral ves čas teka držati delno pokrčena kolena. To pa je bilo za obsklepno tkivo precejšen napor. So pa kolena zdržala.

Ko sem to ugotovil, sem po daljšem času ponavljanja ugotovil, da s koleni skorajda nimam več težav.

. . .

OK, da tole ne postane dolgovezno nakladanje – kaj ima to skupnega z dvojnostjo in prejšnjim povezanim člankom?

Tisto, kar mi je fizioterapevt prepovedal, sem dejansko zlorabil in izkoristil sebi v prid. Z delom in trudom sem uspel nekako ‘popraviti’ svoja kolena. Dvojnost. Če bi počival, bi šlo tisto v nasprotno smer. Še ena dvojnost.

Kaj hočem s tem povedati? Da smo pogosto zaslepljeni in iščemo kratke, hitre dosežke, ki večinoma na dolgi rok dajejo katastrofalne posledice. Temu pravim ‘bližnjice’, ki jih vedno in vsakič plačamo.

V življenju imamo polno dvojnosti. Ne znamo jih prepoznati. Na prvi pogled dobre stvari jemljemo kot samo dobre, brez slabe plati, slabe pa brez dobrih.

Slabih si večinoma ne želimo, pa nas vseeno doletijo. Pri tem lahko vedno spremenimo to, da v njih prepoznamo in izkoristimo tisto, kar je za nas koristnega. S časom lahko ugotovimo, da sploh niso (tako) slabe.

Dejansko vse dvojnosti na svetu samo so. To, da so slabe ali dobre, pa so subjektivne in relativne etikete, ki jih sami lepimo na te stvari.

Je jedrska tehnologija dobra ali slaba? Relativno?

Vsekakor. Odvisno, koga vprašate. Jaz bi ob tem rekel, da absolutna resnica pravi, da jedrska tehnologija samo je: ne slaba in ne dobra, ampak samo je.

Druga stvar pri tem vsem pa je (spet) naš ego, ki hoče vse po svoje. V življenju – tole je ena izmed najtežjih resnic, ki jo je treba prepoznati – se nam vedno dogajajo stvari, ki jih rabimo. To pa je, dokler vajeti vleče ego, zelo daleč od tega, kar si želimo.

Zaključek ali smisel tega?

Da tole ne postane knjiga, moram zaključiti. Želeti in rabiti je dvojnost – dve plati iste medalje. Dokler ne odrastemo (osebnostno) in ugotovimo, da je tisto, kar dobimo (in rabimo) ne enako, ampak dejansko tisto, kar želimo, sta to za nas dve nasprotji – dvojnost.

Ko dosežemo nivo, kjer ugotovimo, da gre za eno in isto stvar, pa ta dvojnost postane enojnost.

In vse v vesolju je tako. Vsaka stvar, ki jo vidite kot prekletstvo, je sočasno supermoč v preobleki.

No in zakaj tisto o ničelni igri ni pomembno? Ker – ko ugotovite, da so vse dvojnosti na svetu samo dve plati iste medalje, in ena brez druge ne morejo obstajati – vsakič zmagate.

Ko na videz izgubite, poiščete v tem, na kar dejansko niste imeli vpliva, tisto, kar je za vas koristno. Sočasno se ob navideznih dobrih stvareh začnete spraševati o njihovih slabostih in spet lahko zmagate.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Dvojnost proti Igri ničelne vsote appeared first on Savus.