Dve leti po poplavah: Otroci še vedno v kontejnerjih, domovi brez obnove, obljube razblinjene

Dve leti po najhujših poplavah v zgodovini samostojne Slovenije, ki so avgusta 2023 terjale sedem življenj in povzročile več kot tri milijarde evrov škode, je realnost na terenu žalostna in sramotna. Država je do danes izplačala zgolj drobec obljubljene pomoči, številne družine še vedno nimajo urejenih domov, ne morejo graditi ali celo ne vedo, ali bo njihova hiša porušena ali sanirana.  Otroci iz Mengša pa še vedno nimajo vrtca in so v kontejnerjih.

Država je do danes za obnovo domov izplačala samo 64 milijonov evrov, kar predstavlja le delček potreb. Po napovedih naj bi preostanek izplačala v naslednjih treh letih. Medtem številne družine živijo v neprimernih začasnih rešitvah, ne vedo, ali bodo lahko obnovile svoje domove ali jih bodo morali porušiti, in nemo spremljajo, kako so se politične obljube razblinile.

V Mengšu otroci še vedno v kontejnerjih

Poseben simbol te neučinkovitosti postaja občina Mengeš, kjer več kot 180 otrok že dve leti obiskuje vrtec v modularnih kontejnerskih enotah. Po tem, ko so jih avgusta 2023 gasilci rešili iz poplavljenih prostorov, naj bi jih hitro preselili v ustrezne nadomestne prostore. A to se ni zgodilo, poroča Planet TV.

Gasilci PGD Mengeš so otroke iz vrtca Gobica uspešno evakuirali na varno v enoto Sonček.

Starši poročajo o neustreznih pogojih: slabem prezračevanju, vročini poleti, mrazu pozimi, o tem, da so otroci jedli kosila s plastičnim priborom na papirnatih krožnikih in da je bilo igrišče postavljeno neposredno pred prometno cesto. Otroci so v prvem letu zamenjali kar štiri različne lokacije. Danes so razkropljeni po kontejnerjih, župnišču, športni dvorani in zasebni hiši. Inšpekcija ministrstva za šolstvo resda ni ugotovila nepravilnosti, a priznala je očitno: prostori so premajhni za število otrok.

Župan: “Obljubljeno je bilo vse, uresničeno nič.”

Župan Mengša Bogo Ropotar je javno izrazil razočaranje nad ravnanjem države: “S strani države nam je bilo takrat obljubljeno, da bodo postavljene modularne enote. Po šestih mesecih pa smo izvedeli, da te rešitve ne bo – in smo ostali sami.” Finančno breme je tako padlo na občino, ki je z lastnimi sredstvi in izjemnimi okoliščinami (vključno z zadetkom občana na Eurojackpotu v višini 9 milijonov evrov) zagotovila financiranje.

Gradnja novega vrtca naj bi se po več kot letu in pol končno začela konec avgusta, zaključila pa do konca prihodnjega leta. Vendar pa starši opozarjajo, da je nova lokacija slabša od prejšnje, postavljena na manj dostopnem območju.

Irmančniki: Ujeti v lastno hišo

Tragična realnost pa ni le med najmlajšimi – tudi številne družine, ki so izgubile domove, so še vedno ujetnice sistema. Družina Irmaničnik je šele letos februarja izvedela, da njihova hiša ni več predvidena za rušenje, temveč za sanacijo. Iztok Irmančnik: “Živimo na poplavnem območju. Gradbenega dovoljenja za obnovo ne dobimo, saj je območje uradno nevarno. Tako smo ujeti v lastno hišo, ki je ne moremo niti popraviti niti prodati. Država nam ponuja 17.000 evrov, vložiti pa bi morali vsaj dvakrat toliko.”

Foto: posnetek zaslona

Golob: 100 hiš na mesec. Realnost: ena v dveh letih

Poleti 2023 je premier Robert Golob samozavestno napovedoval hitro gradnjo montažnih hiš v sodelovanju z največjim proizvajalcem v državi. Obljubil je komunalno opremljena zemljišča in začetek gradnje takoj, ko bo voda odtekla. Dve leti pozneje se je vlada pred kamerami nastavljala le pred eno hišo. Ta pa ni bila rezultat državne pomoči – temveč zgrajena s prispevki več kot 40 zasebnih donatorjev. Država pa je družini hišo še zaračunala, saj morajo odkupiti zemljišče za 70.000 evrov.

Namesto pomoči – vračilo sredstev

Kot dodatna ironija: kar 15 slovenskih občin mora zdaj vrniti okoli 16 milijonov evrov, ki so jih prejeli za sanacijo, poroča Planet TV. Med razlogi so administrativne napake in neporabljena sredstva, ki jih lokalne skupnosti niso mogle pravočasno aktivirati zaradi počasnih državnih postopkov.

Karitas: Pomagamo še vedno – ker država ne zmore

Slovenska Karitas je ena redkih organizacij, ki ostaja na terenu in nudi psihosocialno in materialno pomoč. Andreja Verovšek je za Planet povedala: “Stanje še vedno traja, čeprav se o tem v javnosti manj govori. Nekateri ljudje se še vedno bojijo vsakega dežja. Nekateri so pričakovali, da bodo hišo obnovili, pa zdaj izvedo, da to ni mogoče. Negotovost in nemir sta ostala.”

Dve leti po tem, ko je voda odnesla domove, šole, upanje in varnost, otroci še vedno sedijo v kontejnerjih, družine živijo v hišah, ki jih ne smejo obnoviti, in tisoči čakajo na odločbe, ki jih ni. Politične izjave o hitri in učinkoviti obnovi so se izkazale za prazne.

A. G.