Dugi otok: Bakljade in začarani krog turizma

Tokrat vas bomo na krilih besed odpeljali na hrvaški Dugi otok, kjer bomo skušali razdelati »bakljade«, lokalne praznike oziroma »fešte« in pomene, ki jih imajo za otoške skupnosti in za hrvaški turizem nasploh.

Dugi otok, ki ga najdemo zahodno od mesta Zadar, na prvo oko ne obeta veliko. Ni meka zabave in potrošniške naslade, po čemer slovita (oziroma sta slovela) Hvar ali paške Zrče, po drugi strani pa se ne ponaša s kakšnimi posebnimi zgodovinskimi objekti ali pestro lokalno zgodovino, kot jo med drugim lahko spoznavamo v hrvaški Istri. Ko se takole v pripravniških fazah sprehajamo po spletu, se zdi, da je sam otok, tako kot tamkajšnja ponudba, malce pozabljen, oddaljen, nekje v »drugem planu« in da je kot tak pripraven edino za dopustnike, ki si želijo veliko narave in čim več miru. Obojega je sicer v izobilju, a tisti, ki imajo nekoliko več raziskovalne žilice, bodo, vsaj na spletu, težko našli kaj bolj vznemirljivega od nekaj sto let starih cerkvic in lupin v okoliških zalivih nasedlih bark in ladij. Pod spletno tančico pa se seveda skriva čisto resničen otok, čigar goščave, zalive in ljudi je treba raziskati še fizično, peš in z odprtimi, radovednimi očmi.

V časovnem razponu tedna dni je bilo v letošnjem avgustu moč ujeti najmanj dve fešti z obvezno prisotnostjo bakel, ki jih seveda spremljajo gastro in alkoholna ponudba ter glasba, v kateri lahko uživata domača in turistična publika. Prva taka »bakljada« se je zgodila v »gradiću« Veli Rat na skrajnem severu otoka. Priznam, da sem zaradi zgodovinskih okoliščin – nacionalnega praznika Oluje in na isti večer še Thompsonovega koncerta v Sinju – pričakoval morje kockastih zastav, poplavo nacionalističnega šovinizma in močvirje blatnih govorov o nezemeljski navezanosti Boga na Hrvate. Kot človek, ki ne mara nobenih zastav, ker misli, da bolj ločujejo kot združujejo, sem bil prepričan, da bo slika »na terenu« podobna slikam s hrvaške televizije in časopisnih tednikov. Seveda pa sem ob tem pozabil na lastne vtise, ki so mi že davno tega dokazali, da je življenje in mišljenje otočanov nekoliko drugačno od tistih s kopnega.

Tako sem kar malo žmigal z očmi in cvikal, v kakšno zmes bova z izvoljenko padla – zadnja stvar, ki bi si jo želela, je gnjavaža z lokalci, česar je bilo letos, vsaj glede na medijske objave, kar veliko. A ko je zaradi gneče rahlo živčna natakarica pred mano odprla prvo pivo (voden in preveč mrzel Heineken, bah, takoj nato sem preklopil na bambus) in ko sem po prvem požirku dvignil pogled, ni bilo o mojih zlih slutnjah ne duha ne sluha. Starejši meščani so posedli klopce na manjšem trgu, kjer sicer ždijo tudi podnevi, mladina je zasedla pomole, nekaj čez sto drugih meščanov in nekaj deset turistov se je v umirjenem ritmu plazilo od šanka do odra, bend se je že dodobra ogrel, nekateri bolj »gajstni« pivci pa tudi. Začuda nihče od njih v rokah ni držal nobene zastave, rdeče-bele kocke so bile vidne kvečjemu na kakšni majici ali kapi, pa še to na kakem turistu. Bend – Giuliano in Diktatori – ni igral nobenih osladnih drobovjad ala Oliver, saj so se lotevali bolj poskočnih in udarnih komadov. V nasprotju z imenom pa so bili daleč od kakršnihkoli »diktatov«, avtokracije ali zagovarjanja le-te, med drugim se je pevec nekje med nastopom cinično pošalil, češ »saj vem, vsi bi si želeli biti v Sinju,« kar je poželo celo nekaj smeha med publiko.

Pred samo bakljado smo bili v publiki priča že skoraj pozabljeni umetnosti vaške tombole, ki jo je izvrstno vodil neki hudomušnež. Zmagovalci, nekateri naravnost, drugi tudi cik-cak, so izmenično hodili do odra po »velike« nagrade – ponve, čopiče, krtače za avtomobilska stekla in boje – kar je seveda navduševalo tako lokalce kot tudi turiste brez »podnapisov«.

Šankisti, vsi v majicah društva Udruga omladine Velog Rata z zafrkljivim napisom: »Svemu je kumovao alkohol« (slov. Vsemu je botroval alkohol), so marljivo točili, bend je godel dalje in kmalu je prišla na vrsto še »bakljada«. Imeniten prizor: po pomolih in po pristanišču so se v določenem razmaku razprostrli domačini, vsak pa je prižgal rdečo baklo oziroma »bengalko«, kot temu rečejo navijači in drugi pirotehnični strokovnjaki. Temu pa je vendar sledilo nekaj komemorativnih besed z odra, namenjenih padlim v operaciji Oluja. V motni rdečici je bilo obsijano celotno mestece Veli Rat, njemu nasproti ležeče mestece Verunić in zaliv med njima. Vse skupaj je trajalo precej manj od na primer cerkvene maše, nihče ni molil ali klical Boga, tako da se je dogajanje kaj kmalu vrnilo v varen objem splošne fešte. Ok, seveda so se kasneje iz možice izluščili tudi nekateri pre-navdušenci, ki so nekajkrat z baklami v rokah naskočili šank in z odra je zaigrala tudi najmanj ena »Thompsonova«, a glede na dogajanje po Hrvaškem v tistih dneh je publika pokasirala zelo malo, da ne zapišem minimum malce prej opisanega nacionalnega obredja. Noč se je že dodobra prevesila v svojo drugo polovico, ko sva z mladinci izza šanka spregovorila nekaj besed, saj jim na Hrvaškem, kot drugje, ni posebej lahko, za razliko od kopenske mladine pa jim življenja krojijo tudi otoške posebnosti, kot so nestalne zaposlitve, draginja, povezana s turizmom, ter za splošno demografijo in poseljenost vasi in mest usodno izseljevanje.

Morda je na tem mestu taktno zapisati še nekaj besed glede bakel. »Bakljade« imajo na Hrvaškem morda daljšo brado, gotovo pa se uporabljajo v širšem kontekstu kot v slovenskem okolju, kjer jih povezujemo zgolj in samo s športom in navijači, zato bi bilo zmotno misliti, da je zdaj vsak Hrvat z baklo v roki tudi že navijač. Kar je nekako potrdila tudi krajša raziskava: domačim fantom sem z dopusta poslal fotografijo šanka z nekaj baklami v ozadju – in dobro sem jih »nategnil«. Prepričani so bili, da sem se odpravil na Thompsonov koncert!

Oborožena z izkušnjo iz Velog Rata sva se naslednji konec tedna odpravila pogledat še fešto v mestecu Sali na jugovzhodu. V bržkone največji naselbini na otoku se je namreč imelo za odviti slavje z imenom Saljske Užance, ki je potekalo kar tri dni. V petek se je po otvoritvi na veliko kuhalo in jedlo morske dobrote, v nedeljo je potekala znamenita »trka tovara« oziroma hitrostno tekmovanje otovorjenih oslov, sama pa sva se iz čisto sebičnih razlogov odločila za soboto, ker je takrat nastopil splitski raper Vojko V. Nisva pa tudi hotela zamuditi »iluminacije« pristanišča, bark in kafan.

Iluminacija oziroma osvetlitev ni bila samo imenitna, ampak naravnost spektakularna. V salski zaliv se je po zahodu sonca počasi in pompozno, ob spremljavi takrat še neznanih donečih zvokov (morda ladijske hupe?) pripeljala procesija ladij, ladjic, bark in čolnov. Plovil je bilo več deset, morda kakih petdeset, na palubah ali krovih pa so vsa imela ovešene številne rdeče bakle. Vtis je bil veličasten, saj so se prihajajočim plovilom pridružile tudi bakle s parkiranih plovil in tako je bila spet rdeče osvetljena celotna marina.

Turisti smo ob prizoru celo zapuščali pravkar naročene ribe in druge dobrote, da bi s svojimi pametnimi motilci življenja ujeli fotografije nepozabnega prizora. Z osrednje, največje ladje je donelo najbolj glasno in kmalu se je razkril še ta misterij. Zvoki, ki bi jih zaradi prijetne nižine najlažje pripisal orkestrskim rogom, so v meni zaradi mogočnega pristopa vzbudili spomine na filme Gospodar prstanov, točneje zapisano, prizore mordorskih in drugih »žleht« vojska. Ko se je z ladje vsula bosonoga procesija v črtaste majice odetih možakarjev s pomorskimi čepicami na glavah, sem ugotovil, da se nisem zmotil veliko. V rokah so namreč imeli izvotljene kravje rogove, na katere so trobili v počasnem koračniškem ritmu, ob tem pa graciozno stopali po rivi. Za njimi se je odvila še procesija v rdeče predpasnike in bele bluze oblečenih žensk, ki so prepevale narodne pesmi. Gneča na in ob pomolih je bila velika, a k sreči zaradi tega nihče ni padel v vodo. Vsaj ne da bi se videlo.

Po veličastni vplovbi in še bolj veličastnem glasbeno-pevskem mimohodu se je z začasnimi šanki in štanti zapolnjena »riva« spremenila v plesišče, publika pa v gmoto plešočih mamic, zibajočih se fotrov in mimobežnih kratkohlačnikov. Malce mlajši smo se zgnetli pod oder, kjer je svoje nato povedal Vojko V, ki je ne glede na svojo urbano umetniško usmeritev ponovno dokazal, da je še vedno človek iz raje, kaj več pa o njegovem nastopu ne bomo zapisali, saj to ni reklama zanj.

»Kebra«, JRM in »omejitve glasbe v nočnih urah« tu, vsaj ob takšnih praznikih, ne poznajo, tako da je glasba in zaradi tega fešta potekala do jutranjih ur, ki jih je moč čisto spodobno dočakati na bližnjih skalah ob morju (v čakanju na ladjo, ki te odpelje domov).

Kar nas posledično napelje k premišljevanju o začaranem krogu, v katerem se je morda znašla Lijepa naša. To je problem fešt, predvsem takih, ki jih pripravljajo za mlade, zahodne turiste ali pa si jih ti pripravijo sami, ob tem pa v nejevoljo spravljajo domačine številnih letovišč in otokov. »Prekletstvo« začaranega kroga lepo orišejo trije različni nivoji. Na začetku opisana fešta v Velom Ratu je še spominjala na običajno vaško veselico in je bila torej sprejemljiva in razumljiva bolj za domačine kot za turiste. Ni bilo več kot nekaj sto ljudi in turisti so bili v manjšini. Ni bilo nobenih uradnih postav, policijskih vozil ali česa podobno nadzorujočega.

A v pogovoru s tamkajšnjimi mladimi se je zdelo, da bi si sami želeli še več dogajanja, saj bi z več zabavno-kulturnega »prometa« v mesto pritegnili več obiskovalcev, posledično pa bi temu domnevno sledil razvoj mesta in obogateno finančno in socialno stanje lokalcev. Ob besedah »še se vrnite k nam« pa si nisem mogel pomagati, da ne bi podvomil, ali bi mladenič-šankist, ki je te besede izrekel, kaj podobnega mislil, če bi delal na fešti v Saliju. Tam je bil namreč v pogonu naslednji nivo, ki vključuje manj impoviziranih rešitev »po domače«, veliko večjo organizacijo, tehnična in finančna sredstva, nastope priznanih glasbenikov in nepreštevno količino sodelujočih rokodelcev in drugih umetnikov. Precej manj »domače«, a s tem bolj pritegljivo in všečno začasnim prebivalcem otoka – turistom.

Če v tej smeri, torej v smeri profita in turističnega »prometa«, razmišljamo še naprej, pa pridemo do težav, ki jih imajo na Hvaru in ki smo jih dodobra popisali že v lanskem članku. Tam se je kulturno-zabavno dogajanje namreč močno prevesilo v korist turistov. »Pinki seronje«, kot mladim žurerjem in žurerkam pravijo zlobni spletni komentatorji, so s svojimi žurerskimi podvigi domačo javnost razjezili do te mere, da so domačini pred nekim klubom celo protestirali in zahtevali njegovo zaprtje. Če malce posplošimo, so tip vaške fešte, kot je bila ta v Saliju, na Hvaru raztegnili skozi celotno turistično sezono, zaradi posledičnih težav so se na veliko nejevoljo mladih zahodnjakov klubi morali pokoriti lokalni volji, s čimer so mesto umirili, morda tudi omrtvičili. S tem pa smo spet pri začetku kroga, v Velom Ratu, ki pa se iz krča »mrtve scene«, razumljivo, hoče izviti.

Hrvaški turizem, vsaj kar se tiče zabave ali nočnega življenja, je torej še vedno pred resnim izzivom. Splošnega nadzora nad dogajanjem, ki bi bil nujen, a je razumljivo težko dosegljiv, ni, tako pa se vsak konec otočja in obale sooča z izzivi vseh treh prej opisanih nivojev. Ni si težko predstavljati, da bi morebitna prehajanja med njimi, kar grozi mestu Hvar, v turistično ponudbo vnesla kar nekaj zmede. Če se, ali pač ne, upošteva lokalno voljo, pa imamo bodisi jezne domačine bodisi jezne turiste. Hrvaška javnost za zdaj temu ne posveča veliko pozornosti, zato je morda o morebitnih rešitvah še prezgodaj razmišljati, saj stanje morda še ni toliko akutno, je pa, vsaj za določen del domačinov, nevzdržno – pa če je fešt premalo ali preveliko. Bomo pa stanje seveda še naprej spremljali v prihodnjih letih. Tudi na terenu.