»Družinski zdravnik je pravzaprav detektiv«

Ljubo zdravnika, kdor ga ima. Imeti svojega družinskega zdravnika na Goriškem sploh ni samoumevno, saj je le-teh v zadnjih letih vse manj. Družinski zdravniki se upokojujejo, novih namestnikov pa še zdaleč ni dovolj. Družinska medicina zaradi zahtevnih pogojev postaja namreč vse manj mikavna za mlade zdravnike. Problemu se skuša kljubovati z odpiranjem ambulant za primarno oskrbo Asap, ki naj bi bile začasne, vendar na obzorju še ni videti trajnih rešitev.Zakaj se vse manj ljudi pri nas odloča za ta poklic, smo se pogovorili z Eleno Marvin (letnik 1997), ki po zaključenem študiju medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani opravlja specializacijo iz družinske medicine v Kanalu. Sogovornica je doma iz Števerjana, »po srcu pa Štanderka«. ​​​​​​Srednješolsko izobraževanje je zaključila na znanstvenem liceju Simona Gregorčiča v Gorici.

Zakaj ste po šolanju v Gorici izbrali študij medicine v Ljubljani in ne, denimo, v Trstu?

Licej sem zaključila zelo uspešno in sem bila takoj sprejeta na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Odločitev je bila precej spontana. Želela sem si novih izkušenj in življenja v drugačnem okolju. Če bi se danes odločala znova, bi izbrala enako pot.

Katere pa so glavne razlike med slovensko in italijansko medicinsko fakulteto?

V Italiji je vsaka univerza svet zase, zato je težko posploševati. Zdi se mi, da je tam med študijem manj praktičnega dela, medtem ko v Sloveniji že zelo zgodaj prideš v stik s pacienti. Italijanski študenti pridobijo veliko teoretičnega znanja, a manj kliničnih izkušenj. Pomembna razlika je tudi po zaključku študija: v Italiji ni pripravništva in strokovnega izpita, medtem ko v Sloveniji sledi še pripravništvo in nato specializacija. Kot specializant pa imaš v Sloveniji že dobro plačo, v Italiji imajo specializanti pogosto le skromno štipendijo.

Zakaj ste se odločili za družinsko medicino?

Odločitev je bila nepričakovana. Sprva sem bila usmerjena v kirurgijo, a sem proti koncu študija ugotovila, da mi več pomeni neposreden stik z ljudmi. Ugotovila sem, da imam dar posluha in besede. Družinska medicina združuje klinično znanje in človeški pristop. S pomočjo profesorice sem prišla v Kanal, kjer sem našla spodbudno okolje in mentorja, ki me je bil pripravljen sprejeti.

Kako bi opisali poklic družinskega zdravnika?

Družinski zdravnik spremlja pacienta skozi različna življenjska obdobja in pozna njegovo osebno ter družinsko zgodbo. Moj mentor je nekoč rekel, da je družinski zdravnik pravzaprav detektiv, saj mora z radovednostjo, znanjem in občutkom ugotoviti, kaj pacient potrebuje. Včasih je to le pogovor, drugič so potrebne dodatne preiskave ali napotitve. Ključno je vedeti, kdaj in kam pacienta usmeriti. Gre za poklic, ki temelji na zaupanju, če ga vzpostaviš, se pacienti vedno vračajo. Zaupanje v zdravnika je zelo pomembno. Dandanes namreč peša, saj ga pacienti pogosto nadomeščajo s spletom, socialnimi omrežji in umetno inteligenco. Toda zdravnika se ne da nadomestiti. Neka zdravnica nam je nekoč povedala, da je družinska medicina »kraljica medicine«, jaz bi jo pa raje definirala kot »mater medicine«. Pacienti namreč lahko gredo k najboljšemu specialistu, potem pa se bodo vedno prišli nazaj posvetovat k družinskemu zdravniku.

Boste torej po zaključku specializacije ostali v Sloveniji?

Za zdaj da, saj so pogoji dela boljši. Sistem omogoča nadomeščanje v primeru odsotnosti, na primer zaradi bolezni ali porodniškega dopusta. Delovni čas je urejen. Sama delam od 7. do 15. ure, kasneje so predvidena še dežurstva. Delo me veseli, okolje je spodbudno in ekipa odlična. Vsak dan grem vesela v službo.

Izključujete, da bi se nekoč vrnili v domače okolje?

Diploma, pridobljena v Sloveniji, je priznana tudi v Italiji, potrebno je le urediti nostrifikacijo. To nameravam nekoč storiti, saj nikoli ne morem povsem izključiti možnosti, da se bom nekega dne vrnila. Če se bodo pogoji dela izboljšali, bi o tem lahko mogoče razmišljala.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.