Drevesne branike razkrivajo zgodovino onesnaženosti zraka v mestih

Mednarodna študija, v kateri je sodeloval slovenski raziskovalec Tom Levanič, kaže, da lahko drevesa v mestih hranijo zapise o onesnaženosti zraka. Raziskovalci so v Novem Sadu analizirali branike platan in ugotovili, da drevesa ob prometnicah kopičijo tudi do trikrat več onesnaževal kot v parkih, kar kaže na vpliv prometa in urbanega okolja.

Branike so letni prirastki lesa, ki nastajajo med rastjo drevesa in v sebi ohranjajo zapis o okoljskih razmerah v posameznem letu. Kot je za STA pojasnil profesor Tom Levanič z Gozdarskega inštituta Slovenije, drevesa v procesu namreč v procesu fotosinteze tvorijo ogljikove hidrate, ki se vgrajujejo v lesne celice, skupaj z njimi pa tudi različne snovi iz okolja, vključno z onesnaževali iz zraka.

Raziskovalci so v raziskavi, ki so jo objavili v ugledni mednarodni reviji Environmental Pollution, primerjali drevesa z obcestnega, onesnaženega območja in iz mestnega parka ter v njihovih branikah analizirali več skupin onesnaževal. Ugotovili so, da so se med letoma 1970 in 2021 nalagala številna onesnažila (PAH, PCB, NPAH) ter, med drugim, stabilni izotopi dušika in ogljika.

Rezultati so pokazali, da so bile koncentracije onesnaževal v drevesih ob prometnicah dva- do trikrat višje kot v drevesih iz parka. Tudi izotopska sestava drevesnih branik je pokazala na velik vpliv prometa, saj so drevesa z bolj obremenjenih območij vsebovala več težjega izotopa dušika, značilnega za izpuste pri izgorevanju goriv.

Kot je pojasnil profesor Levanič, drevesa ves čas rastejo na istem mestu in zato v sebi ohranjajo zaporedje okoljskih sprememb, kar omogoča, da jih raziskovalci uporabljajo kot naravni arhiv onesnaženja zraka.

Iz dreves najprej odvzamejo vzorce lesa, ki jih v laboratoriju posušijo in zbrusijo, da postanejo letni prirastki jasno vidni, nato pa z datacijo natančno določijo, iz katerega leta izvira vsaka branika.

Sledi analiza posameznih branik z različnimi kemijskimi in izotopskimi metodami. Ker vsaka predstavlja eno leto rasti, lahko za vsako leto posebej ugotovijo, kakšnim vplivom je bilo drevo izpostavljeno.

Z uporabo naprednih modelov so pokazali, da je mogoče na tej podlagi precej zanesljivo rekonstruirati pretekle koncentracije onesnaževal v zraku, zlasti dušikovega dioksida in žveplovega dioksida. Drevesa tako po navedbah raziskovalcev delujejo kot nekakšni naravni arhivi, ki omogočajo vpogled tudi v obdobja, ko sistematičnih meritev onesnaženosti zraka še ni bilo.

Takšne raziskave po besedah profesorja Levaniča pomembno prispevajo k razumevanju zgodovine onesnaževanja zraka in so lahko podlaga za načrtovanje bolj trajnostnih mest.

Kot je poudaril, je naloga znanosti predvsem prepoznati in razumeti problem. “Mi lahko pokažemo, kdaj in kje je bilo onesnaženje večje. Kako pa ga bomo zmanjšali, pa je vprašanje za odločevalce,” je dodal.