Dramaturginja Tanja Lužar: “V resnici takrat, ko si mlad, ničemur ne upaš reči “ne” in potem v nekem trenutku delaš čisto preveč.”

V pretekli sezoni oddaj Kulturni izziv smo se pogovarjali tudi z dramaturginjo. Tanja Lužar se je v začetku leta selila iz Lutkovnega gledališča Maribor v Slovensko narodno gledališče Maribor, v prejšnjih letih pa delala kot samostojna kulturna delavka. Kdaj je imela največ dela, kako se je znašla, kaj vse je počela in katere izzive je sprejela, je zaupala v iskrenem pogovoru.

V iskrenem intervjuju je razkrila veliko. Med drugim svoje razmišljanje o tem, ali gledališče v sodobni družbi ostaja, se razvija ali izumira. A začela je pri osnovah. Kaj pomeni “biti dramaturginja”, kako je prevzemala še delo avtorice, soavtorice in režiserka.  In kaj je pravzaprav pomenilo to, da je delala “na svobodi”, kot samostojna kulturna delavka.

“Sama se prištevam med praktične, ker me zelo zanima delovanje in ustroj gledališča, …”

“Jaz se včasih pošalim in rečem, da je dramaturg tisti ta najbolj pameten v gledališču, kar pa seveda ni res. Dramaturgov je v resnici več vrst.  Ločijo se teoretični in praktični dramaturgi. Sama se prištevam med praktične, ker me zelo zanima delovanje in ustroj gledališča, nastajanje gledaliških predstav in funkcioniranje posamezne gledališke hiše. Temu se v bistvu reče hišni dramaturg. Se pravi: dramaturg je zaposlen v nekem gledališču in spremlja razvoj, smernice posameznih programov znotraj gledališča,” je odgovorila na uvodno vprašanje Tanja Lužar in dodala: “Teoretični pa so tisti, ki imajo rajši zgodovino in se zaprejo v kakšne arhive in tam malo brskajo in v resnici nimajo toliko stika z nastajanjem predstav, z oblikovanjem programa in tako naprej.”

Še pred študijem spoznala Tomaža Pandurja in Vilija Ravnjaka

Sama je odšla takoj po srednji šoli na AGRFT – Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, v oddaji Kulturni izziv pa je povedala, da jo je gledališče začelo zanimati v prvem letniku srednje šole. “Takrat sem prišla v stik z gledališčem Tomaža Pandurja, ki je bilo takrat seveda zelo odmevno in nas je mlade, ki smo se nekako iskali, zelo začaralo. In takrat je mene gledališki svet zelo potegnil. Ob prebiranju gledaliških listov sem se pravzaprav zelo navdušila nad tem, kar so noter zapisali dramaturgi. Zanimalo me je, kaj pravzaprav dramaturg je. Se pravi, ni nekdo, ki bi nastopil, ki bi ustvaril predstave kot režiser, ampak je en tak stric ali pa teta iz ozadja, ki pa v bistvu mora precej vedeti.”  Srečala je tudi Vilija Ravnjaka, s katerim se je veliko pogovarjala in izvedela še veliko več. Tako tudi, katere izzive ima dramaturg pri svojem delu.

Strogi sprejemni izpiti in naloge za vpis na študij

Prijavila se je na AGRFT. In to je bil tudi en velik izziv, saj so imeli sprejemne izpite. “Dramaturgi smo morali pripraviti dramaturško razčlembo nekega dramaturškega besedila. Jaz sem takrat izbrala besedilo Vilija Ravnjaka Tugomir ali tisti, ki meri žalost. In ko sem mu to povedala, se je zasmejal in dejal, da “jaz kot dramatik na akademiji nisem posebej priljubljen”. In sva se oba smejala in sem jaz dejala “Vili, meni je vseeno.”  In sem to naredila. Potem v bistvu zagovarjaš to nalogo. In te sprašujejo vmes tudi kake stvari, ki jih v tistem trenutku ne razumeš, kaj hočejo imeti. Tam sedi deset do 15 strogo gledajočih modrih ljudi, za katere kasneje ugotoviš, kdo so, in kasneje tudi sodeluješ z njimi. Ampak tisti prvi hip je kar malo šokantno.”

V gledališču ugotovila, kako velik ustroj je to

Med njenim študijem je veljajo, da morajo študenti tudi že praktično delati. Tako je tudi ona delala, asistirala. “Takoj po akademiji pa me je k sodelovanju povabil Samo Strelec, ki je takrat vodil mariborsko dramo. In takrat sem prvič dejansko prišla v stik z delom v gledališču. Tudi v pisarni, ne samo na odru,” se je spomnila Lužar. “Zagotovo so bila kakšna presenečenja,” je odgovorila na vprašanje, ali jo je delo v gledališču tudi kaj presenetilo, in dodala: “Mogoče tudi to, da si v resnici, dokler kot gledalec spremljaš te stvari, ali pa kot študent, ne predstavljaš, kako velik je ustroj to. Koliko ljudi mora stati za nekimi rečmi, da stvari normalno funkcionirajo. Če si predstavljamo, da drama naredi na leto šest novih uprizoritev in da igra kopico uprizoritev iz preteklih sezon, da ima številne dodatne vsebine, kot so literarni večeri ali podobno. Da je v isti hiši kot je drama še opera, ki ima štiri nove uprizoritve na leto, balet, ki dela vsaj dve. In ob tem igrajo stare ponovitve. Pa še festival Borštnikovo srečanje. Potem je to res en tak stroj, da samo strmiš, ko to ugotoviš, kako to deluje.”

Delo “na svobodi” je zahtevalo od nje veliko

Delala je tudi “na svobodi”. Kaj to pravzaprav pomeni?  “Ja, v tistih časih, ko sem jaz začenjala, je bilo mogoče to malce lažje. Ker dramaturg s svojim poklicem ni povsem samostojen. Zato običajno posamezni dramaturgi zmeraj delajo v tandemu z določenimi režiserji. Delajo pa tudi druge reči. Jaz sem delala tudi na radiu Marš. Pisala za neke revije, pisala kritike. Sodelovala na Festivalu Lent, delala v Mladinskem kulturnem centru različne projekte. V resnici takrat, ko si mlad, ničemur ne upaš reči “ne” in potem v nekem trenutku delaš čisto preveč,” je dejala, a dodala, da je imela tudi nekaj prostega časa. “A v nekem trenutku živiš med Ljubljano in Mariborom, Ker tu hodiš v neko honorarno službo, v Ljubljani pa delaš neko predstavo popoldan. In potem si veliko na cesti. In to zmoreš nekako do 30, 35 leta, potem pa si zelo vesel, če se lahko nekje ustališ.”

Tanja Lužar

V Lutkovnem gledališču Maribor vodila tudi Poletni lutkovni pristan

In potem je našla nove izzive. Osem let je bila v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je imela nove izzive. Delo je bilo drugačno, delo je imelo posebnosti. Tam so bile lutkovne uprizoritve za otroke, lutkovne uprizoritve za odrasle,  bili so festivali. Sama je nekaj let vodila Poletni lutkovni pristan, “To je mednarodni festival z več kot 35-letno tradicijo,” je opomnila in predstavila zgodovino. Ona ga je vodila nekaj let. “To pomeni hoditi po festivalih, iskati dobre uprizoritve, ki so zanimive za naš prostor.  Tudi cenovno dostopne. Žal je tako v gledališčih, da je treba gledati tudi na cenovne vrednosti, ker so kakšne predstave, ki so res izjemne, pa sva s Katarino (Klančnik Kocutar, op. p.) videli, da presegajo ‘budžet’ lutkovnega gledališča. Kar pa ni nujno zmeraj manjko. Ker namesto tega pripelješ več manjših predstav, prav tako izjemnih.”  Izpostavila je, da je sodelovala z lutkarji z vsega sveta. Med korono pa so imeli poseben izziv. Naredili so festival s svobodnjaki, s slovenskimi ustvarjalci.

Delala je kot avtorica in soavtorica dramatizacij, ne samo kot dramaturgija. Preskusila se je tudi kot režiserka. In opravila te izzive z odliko. V samem intervjuju je izpostavila tudi razliko med uprizoritvami v lutkovnem gledališču in v drami. Ugotavljala je tudi, kako razvit je lutkovni svet v Sloveniji in poudarila, da je slovensko lutkovno gledališče dobro, prav tako tudi dramsko gledališče.

Nov izziv: dramaturginja v Drami SNG Maribor

Letos pa jo je poklicna pot spet zapeljala v Slovensko narodno gledališče Maribor, kjer je pristala v Drami. Spregovorila je o novih izzivih, o sodelovanju pri uprizoritvah na odru. Pa tudi o sodelovanju na dnevih slovenske knjige z “Minuto za poezijo”, čeprav je bila povsem sveža v Drami. Gledališkim igralcem in igralkam je izbrala pesmi slovenskih pesnikov in pesnic. Te je sama poiskala, brskala po knjižnici, po knjigah in našla pesmi. Pravi, da je to bil kar velik izziv. Iskala je, kaj bo igralcem in igralkam tako všeč, da bodo pesem začutili in jo odlično interpretirali.

Vsak delavec v gledališču je pomemben kamenček velikega mozaika

Spomnila je na mnoge delavce v gledališču. Ti morajo biti povezani, ti morajo sodelovati, da neka predstava steče in teče, da imajo igralci in igralke vse, od kostumov, lasulj, rekvizitov, scene … In ugotavljala, v kakšnem stanju je današnje gledališče z vsemi svojimi značilnostmi. Bo preživelo ali ne? Je popolno ali nepopolno? Razmišljala je tudi o tem, kakšna bi bila zanjo sanjska predstava in še mnogo več. Vse to lahko odkrijete v intervjuju s Tanjo Lužar.

Celotni pogovor s Tanjo Lužar si lahko ogledate spodaj:

The post Dramaturginja Tanja Lužar: “V resnici takrat, ko si mlad, ničemur ne upaš reči “ne” in potem v nekem trenutku delaš čisto preveč.” appeared first on Lokalec.si.