Drago Vidmar, umetnik: Kočevje nosi tudi stotine kilometrov zdoma

Ko govorimo o umetnosti, pogosto pozabimo na tihe ustvarjalce, ki daleč od oči javnosti oblikujejo svetove s čopičem in barvo. Eden takšnih je Drago Vidmar, Kočevec po rodu, ki je večino življenja doma v Nemčiji, a njegovo srce ostaja tesno povezano z domačimi gozdovi, barvami rodne pokrajine in spomini iz otroštva.

Zgodba Draga Vidmarja ni običajna. Ni le pripoved o umetniku, ki je odšel v tujino. Je zgodba o delavcu, ki je z izjemnim občutkom za estetiko našel način, kako najti lepoto tudi v najbolj surovih materialih in vsakdanjih opravilih. Ustvarjanje mu ni služilo kot pot do slave, temveč kot način preživetja, samorefleksije in povezovanja z ljudmi.

Kočevski korenine in barve spomina

»Ko sem kot otrok hodil skozi gozdove, sem opazoval barve. Zelena me spremlja vse življenje. Ni lahko prenesti te barve na platno tako, da ostane živa, resnična. A ko mi uspe, vem, da sem naredil nekaj vrednega,« pripoveduje Vidmar, ki je od nekdaj čutil, da mora svet okrog sebe prevesti v barvo in obliko.

Njegovo ustvarjanje je iskreno – ni ga vodil trg, temveč notranja nuja. »Če komu slika kaj pomeni, če začuti nekaj, kar sem želel ujeti – potem sem zadovoljen. To mi zadošča,« pravi z redko iskrenostjo, ki danes pogosto umanjka.

Od Kočevja do Nemčije – pot brez zemljevida

Rodil se je leta 1940 v Kočevju, še v stari kraljevini Jugoslaviji, in prestal tri državne režime. »Bil sem otrok v kraljevini, mladenič v Jugoslaviji in zrel mož v samostojni Sloveniji, čeprav sem že večino odraslega življenja preživel v Nemčiji. Dodajte še Evropsko unijo – postal sem skoraj svetovni državljan,« pripoveduje z nasmehom.

Njegova selitev v Nemčijo ni bila načrtovana umetniška pot, temveč življenjska odločitev. Znal je delati z rokami, hitro je našel delo, a njegov pogled je bil vedno tudi umetniški. Spremljal je italijanske mojstre, opazoval materiale, proučeval teksture. Umetnost ni bila poklic, temveč vsakodnevna praksa.

Umetnik dela razstavlja v ponedeljek, 30. 6. 2025 ob 18:00. uri, v Knjižnici Kočevje.

»Videl sem, kako Italijani delajo z marmorjem. Eden ni želel pokazati, kako dela, a sem že iz materialov ugotovil, v čem je skrivnost. Kasneje sem tudi sam obvladal imitacijo lesa, marmorja. Delo ni bilo nikoli le rutina – bilo je ustvarjanje.«

Delo, ki presega funkcijo

Vidmar je delal vse – od mizarskih detajlov do notranjega oblikovanja luksuznih vil. Opremil je tudi domove najbogatejših, celo bordel. V prostem času pa je za dušo slika in njegova slikarska dela so krasila dnevne sobe z razgledi na bazene, njegove tapete iz tekstila so bile polagane po metrih v vrednosti več sto evrov.

»Ljudje, ki so me najemali, so pogosto želeli več kot le delo. Želeli so dušo. In jaz sem jim to dal – a vedno v meri, ki mi je dovoljevala, da sem ostal zvest sebi.«

Sčasoma se je posvetil tudi avtokozmetiki. Dvanajst let je skupaj s kolegom risal in oblikoval avtomobile – vsak, ki je zapustil njegovo delavnico, je nosil edinstven pečat. »Avto z lobanjo, pokopališče na avtobusu, srp in kladivo na motorju – ljudje so želeli nekaj posebnega. Jaz pa sem bil tam, da to uresničim.«

Ljubezen in življenje v tujini

V Nemčiji je spoznal tudi svojo ženo – sosedovo punco iz Kočevja, s katero se je usoda po naključju znova povezala daleč od doma. Dve banani, ki ju je kupil v njeni trgovini, so bile začetek skupnega življenja. Skupaj sta vzgojila dva otroka, ki sta tam tudi odrasla in si ustvarila življenje.

Čeprav je pogosto razmišljal o vrnitvi, je bila odločitev pretehtana – zaradi otrok, šolanja in družinske povezanosti je ostal v Nemčiji. Danes živi v svojem stanovanju in priznava, da se kljub podražitvam še vedno počuti dobro.

Umetnost, ki ostaja doma

Njegove slike niso za prodajo. »Ne morem se ločiti od njih. Če kdo lepo prosi, jo dam tudi zastonj. Meni ni do denarja. To je za dušo. To je zame.«

Vidmar je eden tistih umetnikov, ki jih življenje oblikuje bolj kot akademija. Ustvarja iz občutka, potrebe, iz spoštovanja do materiala in narave. Slik ne razstavlja pogosto, a letos jih bo – tudi v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije, kjer bodo predstavljene kot del identitete Kočevske.

Njegov prijatelj Roman Batis, prav tako ustvarjalec, ki ga dobro pozna, pravi: »Drago ima dušo umetnika, ki se je kalil skozi delo, ne skozi šolo. Poznam njegov pogled, njegovo roko. In zato je to resnična umetnost.«

Tišina, ki govori

Drago Vidmar ni glasen. Ne išče odrov, ne hrepeni po nagradah. A njegovo delo govori. O času, o prostoru, o Kočevju, ki ga nosi s sabo že vse življenje. In čeprav je že šest desetletij daleč od doma, njegova umetnost nikoli ni odšla.

Ko ga vprašamo, ali bi šel danes po isti poti, se rahlo nasmehne: »V Nemčijo sem šel za dve leti. Zdaj sem tam že skoraj šestdeset. Ampak Kočevje… to ostaja v meni.«