Dr. Mojmir Mrak: Slovenija nujno potrebuje nov strateški dokument, novo strategijo razvoja

S prof. dr. Mojmirjem Mrakom sva se pogovarjala o predlogu Evropske komisije za novi večletni finančni okvir za obdobje 2028–2034. Dr. Mrak, ki je sodeloval pri pogajanjih za vstop Slovenije v EU, nato pa tudi v pogajanjih za večletne finančne okvire EU (2007–2013, 2014–2020, 2021–2027), je tudi zdaj vključen v priprave za novi finančni okvir.

Meni, da je Slovenija, podobno kot vedno doslej, solidno pripravljena za sama pogajanja, drugo vprašanje pa je, kako dobro smo pripravljeni na povsem domači del naloge, to pa je programiranje in kasneje upravljanje evropskih sredstev.

Spoštovani prof. dr. Mrak. Evropska komisija je objavila predlog novega večletnega finančnega okvira za obdobje 2028–2034. Še pred obravnavo tega pa vas prosim za oceno gospodarskega stanja v Sloveniji.
Če pogledamo obdobje od izbruha covid krize dalje, lahko rečemo, da je Slovenija iz krize izšla v solidni kondiciji, ukrepi ekonomske politike, ki so bili takrat sprejeti, pa so bili večinoma pravilni. Tudi v letih po pandemiji je Slovenija sicer rasla solidno, bi pa ta rast lahko bila višja, če bi več naredili na področju konkurenčnosti. Tu se naše težave sicer vlečejo že dolgo, večje poslabšanje pa beležimo v zadnjih letih, kar potrjujejo podatki o našem položaju na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti. Razlogov je cela vrsta. Naj jih navedem samo nekaj. Prejšnja vlada je neposredno po covid krizi zamudila priložnost, da znatno povečana EU-sredstva bistveno bolj usmeri v dvig konkurenčnosti gospodarstva in družbe kot celote. To je bilo sicer pravočasno predlagano, a žal je Načrt za okrevanje in odpornost takratna vlada zapeljala drugače in ga peljala v oblikovanje še enega kohezijskega paketa. Škoda. Žal se je trend poslabševanja konkurenčnosti Slovenije nadaljeval tudi v času sedanje vlade, ko kljub naporom ministrstva za gospodarstvo vlada kot celota ni vzpostavila resnega partnerskega odnosa z gospodarstvom. Verjetno je vsaj v enem delu to pogojeno z naravo koalicije, ki je v osnovi usmerjena v prerazdelitev obstoječega kolača, ne pa v njegovo povečanje.
Želim si, da bi prve ocene predloga novega večletnega finančnega okvira EU za obdobje 2028–2034, v katerih sta tako predsednik vlade kot finančni minister pohvalila njegovo usmerjenost v povečevanje konkurenčnosti, pomenile najavo neke celovitejše spremembe slovenske ekonomske politike na tem ključnem področju.

Slovenija na lestvicah konkurenčnosti nazaduje, kaj so ključni problemi?
Ko človek natančneje pogleda strukture teh lestvic, ugotovi, da Slovenija še vedno dobro ali vsaj zelo solidno kotira na področjih, kot sta kvaliteta in zanesljivost različnih segmentov infrastrukture in človeškega dejavnika, bistveno slabše pa na področjih ekonomske politike. Tu se kot najbolj problematični izpostavljajo delovna zakonodaja, dolgi birokratski postopki ter nepredvidljiva davčna politika. Če pogledamo samo slednjo. Na tem področju je bilo v zadnjih letih preprosto preveč cikcakanja. Najprej je vlada napovedala celovito davčno reformo, pa je od nje odstopila, potem je najavila davek o premoženju, a dejansko predstavila samo predlog obdavčitve nepremičnin, pa še od tega je hitro odstopila. Skratka, veliko napovedi, a malo udejanjenega.

Zdaj v glavnem povečujejo davke, hkrati smo priča zavezi za večje obrambne izdatke. Kako bo to financirano?
Kako bo na ta izziv odgovorila Slovenija, se bo videlo v naslednjih mesecih in letih. Kaj so alternative za financiranje povečanih obrambnih izdatkov, nazorno predstavi pred kratkim objavljena raziskava kolegov iz Kiela, ki so na empirični način analizirali alternative za financiranje povečanih obrambnih izdatkov v preteklih desetletjih. Alternative so tri; eno je povečanje davkov, drugo je povečanje zadolževanja in tretje je prestrukturiranje izdatkov. Analiza kaže, da so države, ki niso bile neposredno izpostavljene vojni in so večale obrambne izdatke predvsem v preventivne namene, to pa je tudi naša situacija danes, povečanje obrambnih izdatkov financirale predvsem z dodatnim zadolževanjem. S tem seveda ne želim prejudicirati zaključka, kako bo s tem pri nas, a ne vidim argumentov, da bi to bilo bistveno drugače. Toliko bolj, ker je fiskalni položaj Slovenije in evroobmočja kot celote v tem trenutku soliden.

Prof. dr. Mojmir Mrak (Foto: STA)

Kako bo s fiskalnim pravilom, ki omejuje javnofinančno politiko države, da se zagotovi dolgoročna vzdržnost javnih financ?
Glede fiskalnega pravila EU se moramo vrniti nekoliko nazaj. Ko je izbruhnila covid kriza, je Evropska komisija uporabo takratnih fiskalnih pravil upravičeno zamrznila in s tem omogočila državam članicam več fiskalnega prostora za soočanje s krizo. Sredi lanskega leta so stopila v veljavo precej spremenjena fiskalna pravila in tudi v njih so predvidene izjeme, če pride do izjemnih situacij. Zaradi zaostrovanja geopolitičnih trenj in slabšanja varnostnega položaja Evropa v svetu je bila takšna izjema, tokrat za financiranje obrambnih izdatkov, aktivirana že v začetku letošnjega leta. Zakaj? Lani jeseni je namreč prišlo do spoznanja, da morajo države EU znatno povečati obrambne izdatke. Eden od načinov, da bi to dosegli, je z bistveno povečanimi obrambnimi izdatki na nivoju EU. Ker za to ni niti finančne pripravljenosti, obstajajo pa tudi formalne omejitve za tovrstno financiranje na EU-nivoju, je bilo hitro dogovorjeno, da je smiselno razrahljati fiskalna pravila in tako državam članicam omogočiti, da se lahko same zadolžujejo za te namene. Države članice, torej tudi Slovenija, so dobile možnost in ne obveznost dodatnega zadolževanja za obrambne namene. Ali oziroma v kolikšni meri bomo to možnost izkoristili, pa bomo šele videli.

Če se vrneva še h konkurenčnosti, Slovenija že zdaj ni zadovoljivo konkurenčna, gospodarska rast peša, podjetja odhajajo, investicije so pičle …
Stvar nikakor ni črno-bela. Slovenija je v solidni makroekonomski kondiciji, smo konkurenčni na področju infrastrukture in kadrov, imamo pa resne probleme s poslovnim okoljem. To se žal odraža tudi v primerih, ko posamezna podjetja selijo pomembne poslovne funkcije v tujino. Ko gredo ven ključne funkcije, kot so strateško odločanje, marketing in podobno, bo to zelo hitro vplivalo na njihove celotne dobavne verige. Posebej bi v kontekstu konkurenčnosti Slovenije želel izpostaviti problem investicij. Tu se soočamo z dvema povsem nasprotnima trendoma. Kar se javnih investicij tiče, je Slovenija močno nad povprečjem EU, merjeno z deležem tovrstnih investicij v bruto domačem proizvodu. To je mogoče razložiti z dejstvom, da imamo trenutno znatno več evropskega denarja, kot smo ga imeli kadar koli in kot ga bomo verjetno kadar koli imeli. Po drugi strani, in to je zaskrbljujoče, pa podjetniški sektor investira manj kot je povprečje EU, čeprav je sektor v solidni finančni kondiciji. Razloge je brez dvoma treba iskati v nestimulativnem in nepredvidljivem poslovnem okolju. Na tem področju bo treba narediti celovite spremembe, če res želimo konkurenčnost Slovenije dvigniti na znatno višji nivo.

To se pravi – nižji davki, manjše obremenitve?
Obstajajo tudi države, ki imajo višje davke kot Slovenija, pa zaradi tega niso manj konkurenčne. Zato stvari ne bi vezal samo na davke. Gre za celotno poslovno okolje, katerega sestavni del pa so seveda tudi davki. Pri davkih imamo problem, ki je jasno pripoznan. Imamo relativno močno obdavčeno delovno silo, pri čemer se je davčni vijak na tem področju v zadnjih letih še dodatno zategnil, ter po mednarodnih primerjavah relativno malo obdavčeno premoženje. Na tem področju pa že leta ne pridemo nikamor in to velja tudi za sedanjo vlado. Tipičen primer je davek na nepremičnine, ki ga uvajamo že vsej 10 let, pa ga še vedno nimamo. Ob tem je treba jasno povedati, da davek na nepremičnine ni enako davek na premoženje. Nepremičnine so le del premoženja. Zajeti bi morali tudi druge dele premoženja, to pa je seveda povezano z vrsto problemov, vključno s kvaliteto podatkov ter potencialom inšpekcijskih organov. Slovenija, vsaj na kratek rok, po mojem mnenju dejansko nima nekega velikega prostora za povečevanje davčnih prilivov. Nekaj prostora seveda je z obdavčitvijo premoženja, bolj pa bi javnofinančne prilive lahko povečali z višjo stopnjo gospodarske rasti. To pa bo ob sedanji polni zaposlenosti in ob dolgoročnem pomanjkanju delovne sile mogoče doseči samo z dvigom konkurenčnosti.

Kaj pa na odhodkovni strani?
Večja konkurenčnost in posledična višja gospodarska rast ter s tem povezani večji javnofinančni prihodki so predpogoj za, da bomo lahko tradicionalne izdatke vzdrževali na bolj ali manj sedanjem realnem nivoju in sočasno zagotovili fiskalni prostor za povečanje obrambnih izdatkov. Če tega iz kakršnega koli razloga ne bomo dosegli, pa bo potrebno ali omejevanje tradicionalnih javnofinančnih izdatkov ali zadolževanje – ali pa, najbolj verjetno, kombinacija zadolževanja in prestrukturiranja odhodkov.

Pri dogovarjanju o nakupu vozil Patria daljnega leta 2008 so potekali dogovori, da bi dele proizvajali tudi v Sloveniji in bi s tem znižali stroške nakupa …
Izkušnje kažejo, da so sestavni deli nakupa vojaške opreme pogosto spremljani ali z dogovori o t. i. protinakupih ali pa z dogovori o proizvodnji določenih komponent. Sam ne vem, kaj konkretno je bilo dogovarjano v kontekstu vprašanja, ki ga navajate. Je pa dejstvo, da tovrstni dogovori niso neobičajni pri velikih poslovnih poslih, tudi tistih na vojaškem področju.

Črpanje evropskih sredstev je zelo slabo, denar leži v Bruslju, na drugi strani pa imamo nove davke in zadolževanje. Kako je s tem?
Problema, ki ju navajate v vprašanju, nista neposredno povezana. Ker je bilo o davkih in zadolževanju že kar nekaj povedanega, se bom v odgovoru osredotočil na črpanje evropskih sredstev. Naj uvodoma povem, da Slovenija nikoli doslej ni imela na razpolago toliko sredstev EU, kot jih ima v teh letih. Gre za sredstva iz večletnega finančnega okvira 2021–2027 za kohezijo in kmetijstvo ter za sredstva izrednega finančnega paketa NextGenerationEU, ki se v Sloveniji izvaja predvsem v obliki Načrta za okrevanje in odpornost in jih mi dejansko koristimo kot nekakšen drugi kohezijski paket, pri čemer je njegovo črpanje pogojevano z izvajanjem dogovorjenih reform. Problemi s črpanjem so tako večplastni. Prvič, vlada mora namesto enega zdaj izvajati in upravljati dva kohezijska paketa. To preprosto predstavlja bistveno večjo administrativno obremenitev kot v prejšnjih obdobjih in ena od posledic so večje zamude. Drugič, ko je prejšnja vlada konec leta 2020 in v prvih mesecih leta 2021 pripravljala Načrt za okrevanje in odpornost, je bil absoluten fokus dan na investicije, medtem ko je bil reformski del pripravljen zelo na hitro. Ko je nova vlada prevzela krmilo, se je dejansko soočila z obvezo izpolnjevala reformskih obljub, danih Bruslju s strani prejšnje vlade. Skratka, sedanja vlada mora vlagati velike napore na področju reform, da se z njihovo izvedbo in tudi z dogovorjenimi spremembami načrta vsaj približno drži predvidene dinamike črpanja.

V pripravi je nova finančna perspektiva za obdobje 2028–2034. Kako je s tem, kaj bo novega, kaj bo drugače?
Evropska komisija je sredi julija objavila predlog večletnega finančnega okvira EU ali skrajšano poračuna EU, ki ga je v ozkem krogu in z veliko stopnjo tajnosti pripravljala v preteklih mesecih. Predlog je precej drugačen od obstoječe in tudi prejšnjih večletnih finančnih perspektiv EU in po mojem mnenju dejansko predstavlja predlog za resno reformo proračuna EU. Kot prvo, predlagani obseg proračuna za obdobje 2028–2034 je znatno večji od tistih v preteklosti, saj znaša blizu 2.000 milijard evrov oziroma 1,26 odstotka bruto nacionalnega dohodka. Ob tem pa je treba povedati, da je eden od ključnih razlogov za povečanje v tem, da bo tokrat proračun imel popolnoma novo izdatkovno postavko, in to je odplačevanje kreditov iz naslova programa NextGenerationEU, ki je bil kot enkratni finančni instrument sprejet kot odgovor na covid krizo.

Tudi struktura proračunskih izdatkov se bistveno menja. Medtem ko je v sedanji finančni perspektivi delež izdatkov za kohezijo in kmetijstvo približno na nivoju blizu dveh tretjin celotnih izdatkov, naj bi bil v novem obdobju na nivoju približno ene tretjine. Po drugi strani pa naj bi bilo bistveno več sredstev tokrat usmerjeno v nove prioritete, zlasti konkurenčnost in varnost.

Še ena stvar je precej drugačna kot v preteklosti. Evropska komisija predlaga uvedbo povsem novih evropskih davkov in na ta način sledi sklepu predsednikov držav in vlad, ki so se ob sprejemanju večletnega finančnega okvira 2021–2027 in začasnega finančnega instrumenta NextGenerationEU julija 2020 dogovorili, da se bodo krediti, najeti za financiranje tega instrumenta, začeli odplačevati leta 2028, in to iz novih evropskih davkov. Ker dogovor držav članic o novih evropskih davkih do sedaj ni bil dosežen, je Evropska komisija pač predlagala tisto, kar se ji zdi najbolj smiselno. Ali bo to sprejeto, bomo videli skozi potek pogajanj, ki bodo potekala vsaj eno, bolj verjetno pa dve leti.

Naj zaključim. Evropska komisija je tako dala na mizo predlog dogovora za naslednjo finančno perspektivo. Ta predlog, ki mora biti v končni fazi sprejet s soglasjem držav članic, bo skozi pogajanja nedvomno doživel velike spremembe, kako velike bodo te spremembe, pa je odvisno ne le od stališč držav članic in samega pogajalskega procesa, temveč tudi od tega, kaj se bo dogajalo na geopolitičnem področju. Sam ne bi bil presenečen, če bo tudi tokrat dogovor o večletnem finančnem okviru spremljal nek dodatni finančni instrument, tokrat specifično usmerjen v obrambne namene.

Prof. dr. Mojmir Mrak (foto: STA)

Po doslej znanem naj bi Sloveniji pripadalo manj denarja, okoli pet milijard evrov. Kako je s tem in kaj bo drugače?
Predlog evropskega proračuna za obdobje 2028–2034 sestavljajo trije veliki segmenti izdatkov. Prvi med njimi je segment v višini 865 milijard evrov, s katerim se vsaki od držav članic v okviru enotnega nacionalnega paketa alocirajo sredstva za kohezijo, kmetijstvo in še nekatere druge namene. Predlog alocira Sloveniji 4,8 milijarde evrov za kohezijo in kmetijstvo in še dodatnih 0,6 milijarde evrov za nekatere druge, manjše skupine izdatkov.

Naslednji velik segment izdatkov je namenjen za krepitev konkurenčnosti EU in je neposredno povezan Draghijevim poročilom. Denar za te namene v višini preko 450 milijard evrov, združen v t. i. Skladu za konkurenčnost, bo upravljan centralizirano, podjetja bodo zanj konkurirala na razpisih, ki bodo objavljeni v Bruslju. Nekaj podobnega se zdaj že dogaja pri financiranju raziskav skozi program Horizont. Pri črpanju sredstev iz tega vira je bila Slovenija do sedaj dokaj uspešna, in upati je, da bo podobno tudi pri konkuriranju za EU-sredstva iz naslova konkurenčnosti.

Tretji segment proračuna EU v višini 200 milijard evrov se imenuje Global Europe, usmerjen pa je v doseganje ciljev EU v državah zunaj EU. Gre zlasti za t. i. razvojno pomoč in predpristopno pomoč državam kandidatkam.

Doslej ste sodelovali pri pripravi vseh programov finančnih perspektiv. Sodelujete tudi zdaj?
Res je. Moja zgodovina sodelovanja z vladami Republike Slovenije na področju evropskih financ sega že v čas naših pogajanj za vstop v EU. Kasneje sem bil vključen v pogajanja za vse dosedanje večletne finančne okvire EU, v katerih je sodelovala Slovenija kot polnopravna članica. In da, tudi zdaj sem član skupine, ki jo je vlada imenovala za potrebe pogajanj o večletnem finančnem okviru 2028–2034.

Je Slovenija pripravljena na novo finančno perspektivo?
Menim, da je Slovenija, podobno kot vedno doslej, solidno pripravljena na sama pogajanja, drugo vprašanje pa je, kako dobro smo pripravljeni na povsem domači del naloge, to pa je programiranje in kasneje upravljanje evropskih sredstev. Za to sicer imamo še nekaj časa, a mislim, da bi Slovenija tudi za te namene – a nikakor ne samo zaradi tega – potrebovala nov strateški razvojni dokument, novo strategijo razvoja države. Upam, da bo zdaj, po objavi predloga Evropske komisije, ne le vladnih krogih, temveč tudi širše več interesa za pripravo tovrstnega dokumenta. Trenutno imamo sicer formalno veljavno strategijo razvoja države do leta 2030, ki jo je pripravila in sprejela vlada dr. Mira Cerarja. Uresničevanje te strategije nikoli ni zares zaživelo, poleg tega pa spremenjena geopolitična realnost zahteva prilagoditev strateških usmeritev novi realnosti. V strateškem dokumentu, katerega eden od temeljih ciljev bi moral biti usmerjen v povečanje konkurenčnosti, bi veljalo opredeliti, s katerimi instrumenti in s kolikšnimi sredstvi, vključno tistimi iz EU, bomo to skušali doseči.

Kakšno pa je vaše stališče do mnenja nekaterih, naj Slovenija raje izstopi iz zveze Nato?
Menim, da je v novonastajajoči geopolitični realnosti članstvo v obeh evroatlantskih povezavah, torej v EU in Natu, najboljša od realnih možnosti za zagotavljanje blagostanja in varnosti Slovenije. Ne pravim, da je to članstvo brez problemov, a vendarle vidim v njem bistveno več prednosti kot slabosti v primerjavi z drugimi alternativami. In katere so te alternative?

Za konec. Banka Slovenija še vedno nima guvernerja. Koliko nam to škodi?
To nedvomno zelo škodi ugledu Slovenije v tujini, saj partnerjem po vsem svetu nakazuje nezrelost politične elite v državi, in to na področju, ki je nedvomno v nacionalnem interesu države. Čeprav ima vsaka od držav evroobmočja svojo politično realnost, pa se ne spomnim primera, da katera od njih ne bi pravočasno imenovala guvernerja svoje centralne banke. Pri nas se v dvajsetih letih to dogaja še drugič. Sramota, težko je reči kaj druge