Dolina, ki diši po štrukljih, pršutu in odličnem vinu

Tisti dan je bil kot iz reklame. Tako sončen, da se je v zraku in na tleh vse svetlikalo. Še tiste znamenite vipavske burje ni bilo niti za sapico, kaj šele kaj več. Morda se ji tisti dan ni ljubilo zgrmeti po pobočju Nanosa in prestrašiti voznike tovornjakov.

In ker tudi sapice ni bilo, ni bilo niti vonja po nanoških štrukljih, ki ga zavohaš, če se ustaviš pri Eko koči Nanos, do tja se lahko pripelješ z avtom, kjer se ponašajo prav s štruklji, tako ponašajo, da jih želijo zaščititi kot lokalno kulinarično posebnost. Težka bo, pravijo strokovnjaki, kajti žal že pokojni učitelj Janez Štrukelj je pred leti napisal knjigo »Štruklji za vsak okus« in v njej opisal kar 125 štrukljev, pa dejal, da jih v Sloveniji kuhajo še enkrat toliko vrst. Če ne več. Toda res je, da so vipavski štruklji res dobri.

Vrnila se je mladost

Pravijo, da se je v Vipavsko dolino vrnila mladost. Pred leti se je marsikatera družina, ki se je ukvarjala s kmetijstvom, predvsem pa z vinarstvom, odločila odseliti se v Ljubljano. Tudi otroci so ostali tam. Potem pa se je zgodil čudež. Vnuki nočejo več stanovati v z avtomobili natrpanem mestu in se selijo nazaj v Vipavsko dolino. Nekateri za stalno, nekateri so na stari domačiji vsak vikend in so veseli, ker njihovi očetje niso prodali kmetije. Z njimi pa so prišle nove zamisli, nova zagnanost.

Med zanimivimi, mladostnimi vasmi je tudi vas Slap, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od 2000-glave Vipave, mesta, ki se od maja letos ponaša s čudovito obnovljenim glavnim trgom, s katerega so pregnali vse avtomobile, obnovili kipe, ki so jih kdo ve kdaj in zakaj pohabili, med njimi tudi steber Jožeta Plečnika, nastavili so kamnite sedeže, lepo tlakovali ves trg, uredili so gostilne, ki imajo zdaj lepo podobo.

Tudi mladi Denis Jež iz Zavoda za turizem Slap ne ve točno, koliko slapov je v vasi, skorajda ni vinske kleti, ki ne bi imela po enega, nekatere imajo po dva izvira. Kot klet pri Bizjaku. In tista prijetna vlaga daje ravno pravšnjo mokroto, da klobase, salame in pršut pravilno zorijo. In v tej kleti sta tudi vini, avtohtoni zelen s cvetno sadno aromo, ta je na Decanterjevem ocenjevanju dobil srebrno medaljo, pa prav tako avtohtona pinela, še boljšega okusa in vonja. Vas Slap ima 400 prebivalcev v sto hišnih številkah, dvajset vinarjev, od tega sedem, ki imajo etiketirana vina, prvič pa jo pisno omenjajo pred 800 leti. In ima, vsaj ta zdaj, dovolj prenočišč, pa tudi športna igrišča in celo oder za ples.

Zelen pa lepo diši

Zelen pa lepo diši tudi v naravi, pod Jerumenovo lipo, kjer je prav tako mladi vinar Roman Marc postregel z dišečim zelenom. In je lepo dišal tudi v Faladurju, pomešan z vonjem pršuta in odlične mortadele, z dodatkom vonja in okusa po vipavskih štrukljih. Zanimiva je tudi trsnica v vasi Vrhpolje. V tej trsnici, kamor prihajajo od blizu in daleč, imajo 8 kombinacij trsov in produkcijo kar milijon trsov letno. Ni čudno, da je skoraj vsa Vipavska dolina odeta v vinograde in da prihajajo sem kupovat bližnji in daljni sosedje.

Po progi, ki pelje od Nove Gorice, železniško postajo v Gorici prenavljajo in lepšajo, pa do Ajdovščine, vozi tovorni vlak že 15 let samo dvakrat letno, zato da pripelje material za ajdovsko industrijo. Pa se je Jani Peljhan spomnil in napisal prošnjo, da bi namenili stari in dobro ohranjeni Fiatov potniški vlak za turistične namene. Da bi ga spremenili, preprosto povedano, v Vinski vlak. In res. Žal pa je dobra zamisel naletela na težave. Ena in ista gospa iz Slovenskih železnic je vztrajno zavračala prošnjo za dovoljenje, do trenutka, ko se je odpravljala v zaslužni pokoj in je na prošnjo pritisnila žig, da je to možno. Tri leta so minila, kar so začeli pogovore o vlaku, ki je med tem nekoristno stal, vendar je uspelo. Na srečo vipavskih vinarjev, pa tudi na srečo domačega slikarja Bosa Rosa, čigar slike so bil obešene na stenah vagonov in vse prodane.

Vinski vlak

Vinski vlak zdaj vozi že tretjo sezono. Dvakrat letno, doslej je prepeljal 1200 potnikov. Ustavi se samo v Prvačini, tako da se potniki nadihajo svežega zraka, sicer pa je to dokazano najpočasnejši vlak v Slovenji, saj drvi s celimi dvajset do trideset kilometri na uro. Poleg petih vinarjev na vlaku, za zadnji vlak je pred vstopom poskrbel vinar Primož Šušmelj s svojim vinom Miška, lepo obličje pa je pokazala tudi 27. slovenska vinska kraljica Tanja Ferjančič, je ubrano zvenel zvok harmonike.

Letos je na pot krenilo 16 vlakov, zadnji, decembrski je že razprodan, kajti tu ne gre samo za vlak in vinske in kulinarične dobrote, gre tudi za dobro voden pohod po Ajdovščini, na katerem vam pokažejo rimske ostaline pa poslopje zasedanja prve slovenske vlade, muzej Aleksandrink in še kaj.

V vasi Slap se že pripravljajo na silvestrovanje, proti večeru so zagorele lučke na glavnem trgu, čakala je degustacija vin Gregorja in Igorja Preglja. In krožili sta dve šali. Prva pravi, da so bili v Vipavski dolini prvi, ki so se ukvarjali z vegetarijanstvom, in to zato, ker so vse meso prodali bogatim Italijanom, druga pa pove, zakaj so stari vinarji delali vinske kleti z zelo nizkimi vrati. Takole pravi: »Ko si šel v klet, si se moral skloniti, ko si šel ven, pa si itak lezel po vseh štirih.«