Dolgotrajna oskrba: koliko boste plačali v času celotne delovne dobe in kaj boste dobili?

Zakon o dolgotrajni oskrbi ne predstavlja socialnega napredka, temveč finančno past za prihodnje upokojence. Zaposleni bomo skozi celotno delovno dobo plačevali prispevek, ki bi ob pametnem varčevanju ali vlaganju znašal okoli 100.000 evrov na posameznika, a tega denarja ne bomo imeli pod lastnim nadzorom. Kaj pa bomo za teh 100.000 evrov dobili in ali bi bilo pametneje, da bi sami varčevali za starost?

Ključna težava zakona naj bi bila nejasna opredelitev pojma »standardna storitev nastanitve«. Sandard, ki ga sedaj določa država se bo z leti zaradi ekonomske logike javnih zavodov vse bolj zniževal. Kar danes velja za dostojno bivanje, bi lahko v prihodnosti pomenilo zgolj osnovno namestitev z več osebami v sobi, brez zasebnosti. Vse, kar presega ta minimum, naj bi postalo nadstandard z dodatnimi doplačili.

Jan Macarol Vrabec je zapisal:  “Danes nihče ne ve, kaj bo pomenila besedna zveza »standardna storitev nastanitve« čez 10 let, kaj šele čez 25 ali 30 let. Torej hotelski del »storitve« domov za starostnike, ki je sedaj na nek način prepuščen trgu. Ekonomija je neizprosna in javni zavodi bodo morali preživeti. Preživeli bodo tako, da se bodo diferencirali predvsem po standardu nastanitve. Na »luksuzne« domove in hiralnice.

Danes mislite, da je »standard« dvoposteljna soba z balkonom. Napaka. Ker zavodi v tržnem gospodarstvu niso Karitas, ampak lovijo pozitivno ničlo ali dobiček, bodo sledili brutalni ekonomski logiki. Če država plača le »osnovno oskrbo«, bodo zavodi drastično znižali definicijo »standarda«. Novi standard ne bo dvoposteljna soba. Novi standard bo »večposteljna namestitev« – po domače: soba s štirimi »cimri«, kjer bo edina zasebnost tista, ko zamižiš. Vse ostalo bo ekstra nadstandard in eksponentno dražje.”

Če primerjamo z zdravstvom; osnovno zavarovanje ne pokrije več vseh storitev, doplačila pa so vse pogostejša. Podobno se lahko prične krčii tudi »košarica« brezplačnih storitev v domovih za starejše, ko gre za dolgtrajno osrkbo – tako da bi sistem zagotavljal le najnujnejše preživetje, ne pa kakovostnega življenja.

Vsi državljani bomo za dolgotrajno oskrbo plačali visoko ceno, a v zameno prejeli le minimalno storitev, za dostojne pogoje pa bodo morali znova seči v lasten žep. Je to redorma, k smo si jo želeli? To ni izraz socialne države, temveč prelaganje stroškov na posameznika z zamikom v prihodnost.

Kaj o vsem tem meni opozicija?

notranjska.si