Dolgo zamolčanim zgodbam sta dala glas

Obmejni prostor Slovenije, Italije in Avstrije skriva številne zgodbe, ki so zaradi zgodovinskih dogodkov pogosto ostale zamolčane. Dokumentarni film Sence tišine režiserjev Jureta Krefta in Darka Sintiča odpira prostor za pripovedi o družinskih spominih, zgodovinskih travmah in njihovem vplivu na generacije, ki še danes živijo na obmejnih prostorih. Film bo svetovno premiero doživel danes, 26. julija, ob 21. uri na novogoriški ploščadi Silvana Furlana. Projekcijo organizira Kinoatelje. V primeru slabega vremena se bo dogodek preselil v EPIC.

Sence tišine je nastal v okviru evropskega projekta RE4Healing – Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience. Režiserja sta bila k sodelovanju povabljena prav v okviru projekta, ki se ukvarja s čezmejnim spominjanjem in soočanjem z bolečimi poglavji preteklosti. »Ko sva začela raziskovati temo, sva ugotovila, da imava tudi sama družinske zgodbe, povezane s to problematiko. Tako je film postal tudi nekaj osebnega,« pojasnjuje Jure Kreft. Čeprav sama ne prihajata iz obmejnega prostora, sta skozi delo našla lastno povezavo s temo.

Prenašanje skozi generacije

Film skozi pogovore z različnimi sogovorniki raziskuje, kako se spomini in travme prenašajo skozi generacije. Režiserja poudarjata, da sta pri snemanju srečala ljudi, pri katerih so boleče izkušnje in spomini še vedno zelo prisotni. »Ko sva govorila z drugo in tretjo generacijo ljudi, ki jih te zgodbe zadevajo, sva našla nov kontekst teh spominov,« pravi Darko Sintič. Kreft dodaja, da je bilo pomembno predvsem poslušanje: »Postavljala sva vprašanja, ki v vsakodnevnih pogovorih pogosto ne pridejo do izraza. Čutila sva, da se dotikava tem, ki niso pogosto odprte.«

Pri nastajanju filma so pomembno vlogo imeli tudi projektni partnerji, ki so pomagali pri iskanju sogovornikov in s svojim raziskovalnim delom prispevali k razumevanju različnih zgodovinskih perspektiv. Med njimi so bili raziskovalci in poznavalci obmejnega prostora, kot so Katja Hrobat Virloget, Štefan Čok, Daniel Wutti, in Alessandro Cattunar, pa tudi glasbenik Nikolaj Efendi, psihoterapevtka Manca Švara in še drugi.

Poseben trenutek v filmu predstavlja zgodba starejšega para, ki je prvič pred kamero spregovoril o tej temi. »To je bil zelo unikaten vstop v njune spomine in njuno realnost. Počaščena sva, da sva lahko bila del tega,« pravita režiserja.

Pri delu z občutljivimi zgodbami je bilo ključno ustvariti zaupanje med ustvarjalci in sogovorniki. »Šlo je za verigo zaupanja. Sogovorniki so morali zaupati, da njihovih zgodb ne bova zlorabila,« pojasnjujeta režiserja. Dodajata, da je bilo veliko ljudi pripravljenih spregovoriti in odpreti teme, ki so bile dolgo zamolčane.

Ker prihajata iz osrednje Slovenije, sta morala obmejni prostor najprej spoznati skozi raziskovanja, pogovore in srečanja z ljudmi. »Če ne živiš na meji, ne moreš vedeti, kaj se tam dejansko dogaja. Morala sva poslušati in razumeti kontekst,« pravi Sintič. Njuna želja je, da bi film postal izhodišče za nadaljnje pogovore. »Pomembno je, da se pogovarjamo o teh temah, ne glede na to, ali živimo na obmejnem območju ali ne. Vsak lahko dobi svojo perspektivo,« pravi Sintič. Kreft dodaja: »Pomembno je ustvariti varno okolje za odpiranje težkih tem. Če ga ni, ga lahko zgradimo, s poslušanjem in pogovorom.«

Projekciji bo sledila razprava, namenjena izmenjavi mnenj in izkušenj. Cilj ustvarjalcev je ustvariti prostor, kjer lahko zgodbe, ki so bile dolgo v tišini, končno dobijo glas.