Dolančev sindrom: oblast kot dedna pravica tranzicijske levice

Sekretar izvršnega biroja CK ZKJ Stane Dolanc je 9. septembra 1972 v Splitu pompozno in zlovešče poudaril: »Predvsem nam mora biti popolnoma jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti. Ko ne bi bili, bi to pomenilo, da je kdo drug, vendar to ni in nikoli ne bo.«

Znamenito izjavo je Titov pribočnik izrekel v obdobju po obračunu s hrvaško pomladjo in tik pred padcem slovenskih »liberalcev« pod vodstvom Staneta Kavčiča. Dolanc je s tem jasno nakazal konec »politične liberalizacije« in vrnitev k trdi partijski liniji ter monopolu ZKJ nad oblastjo. Simbolno so se s tem začela svinčena sedemdeseta leta. Ta so se končala s smrtjo ostarelega jugoslovanskega komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita 4. maja 1980 v Ljubljani.

Čeprav je od tedaj minilo že več kot pol stoletja, se zdi, da so politični nasledniki nekdanje partijske nomenklature Dolančeve besede vzeli zelo resno in jih ponotranjili kot nekakšno politično zapoved. Tudi po formalnem sestopu z oblasti v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije leta 1991 se niso sprijaznili z mislijo, da bi oblast lahko dolgoročno pripadala komu drugemu. Nasprotno, že v času Demosove vlade (1990–1992) smo bili priča nenehnim poskusom spodkopavanja prve demokratično izvoljene oblasti še preden je ta uspela izpeljati zgodovinski projekt osamosvojitve. Namesto enotnosti v ključnih trenutkih naše zgodovine so bili številni predstavniki tranzicijske levice osredotočeni na ohranjanje političnih, medijskih in gospodarskih položajev. Podoben vzorec se je ponovil leta 2000 v času kratkotrajne Bajukove vlade, ko je del politične in medijske javnosti zagnal histerijo, kakršne do tedaj v Sloveniji nismo poznali. Še izraziteje se je to pokazalo pri vseh Janševih vladah, ko se je politični boj preselil daleč onkraj običajnega demokratičnega tekmovanja idej in programov.

Tudi danes, pod četrto Janševo vlado, smo priča podobnim odzivom. Namesto razprave o konkretnih ukrepih in rešitvah levičarska opozicija skupaj s t. i. nevladniki stavi na strategijo ustvarjanja izrednih razmer in mobilizacijo ulic ter na histerijo, ki jo simbolizira metanje poslovnika v državnem zboru. Levičarji že napovedujejo scenarije, ki bi lahko spominjali na dogajanja, kakršnim smo priča v zahodnoevropskih državah – zlasti bode v oči dogajanje v Franciji. Ob tem ni presenetljivo, da se je najprej znašla na udaru opozicijska stranka Resni.ca, ki konstruktivno podpira Janševo vlado, vse bolj pa so na udaru tudi koalicijski Demokrati Anžeta Logarja. Gre za preizkušen vzorec delovanja tranzicijske levice in njenih političnih derivatov, ki želijo na vsak način zrušiti legitimno izvoljeno vlado. Prepričani so namreč, da jim država pripada kot bankomat. Kot lovski plen. Vsi drugi so tarča njihovega ideološkega blaznenja. Se pravi, da ohranjajo miselni vzorec, ki ga je partijski trdorokec Stane Dolanc tako odkrito in brez zadržkov izrazil daljnega leta 1972. In prav zato ostajajo njegove besede zlovešče tudi danes – kot opomin, da demokracija ni samoumevna (še posebej ne za ideološke naslednike prejšnjega režima), temveč zahteva spoštovanje političnega pluralizma in legitimnosti drugače mislečih.

Dr. Metod Berlec, Demokracija