1 hour ago
21
Ko je nova vlada prevzela oblast, je bila ena njenih prvih večjih odločitev razveljavitev oziroma zaustavitev dohodninske reforme, ki je bila sprejeta tik pred menjavo oblasti. Takrat je šlo za tehnično odločitev na papirju, danes pa se vse bolj kaže, da je imela zelo konkretne posledice za vsakdanje življenje ljudi.
Dohodninska reforma je bila zasnovana preprosto: znižati obremenitev dela in postopno zviševati splošno olajšavo, kar bi zaposlenim vsak mesec pustilo več denarja v žepu. Ne kot pomoč, ne kot socialni transfer, temveč kot rezultat lastnega dela. Prav ta logika pa novi oblasti očitno ni bila blizu.
Vlada Roberta Goloba je reformo utemeljila z argumentom, da naj bi bila fiskalno nevzdržna in da bi ogrozila stabilnost javnih financ. Toda kritiki opozarjajo, da je šlo predvsem za ideološko odločitev. Namesto razbremenitve dela je oblast izbrala model večje prerazporeditve, večje vloge države in več javne porabe. Kar v praksi pomeni prav to, da so v resnici sami ogrozili javne finance.
Posledice te odločitve so danes otipljive. V času, ko so se cene hrane, energentov in stanovanj močno zvišale, plače niso bile davčno razbremenjene, kot bi bile po prvotnem načrtu. Srednji razred, ki praviloma ne prejema socialnih dodatkov, je ostal brez blažilnika, ki bi vsaj delno ublažil inflacijski pritisk. Ljudem je država sporočila, da naj višje življenjske stroške preprosto sprejmejo.
Namesto da bi pustila več denarja vsem zaposlenim, se je vlada odločila za ciljne pomoči in subvencije. Takšen pristop pomeni več birokracije, več pogojev in več političnega odločanja o tem, kdo je “upravičen” in kdo ne. Denar, ki bi bil avtomatično viden na plačilni listi, je bil nadomeščen z občasnimi ukrepi, ki jih ljudje občutijo manj in pogosto prepozno.
Vzeli so več, kot zdaj dajejo 
English (US)