GROZA: mame ukradenih otrok ostale brez otrok in tudi brez sodnega epiloga – vlada je izbrala molk

Slovenski parlament je sprejel odločitev, ki bo še dolgo metala senco na pojem pravne države. Kljub skoraj 400 stranem pretresljivih dokazov, izpovedim mater in ugotovitvam preiskovalne komisije je večina poslancev odločila, da resnica o ukradenih otrocih iz 70. in 80. let ni vredna nadaljnjega iskanja.

Spomnimo: gre za primere iz porodnišnic v 70. in 80. letih, ko so matere  kmalu po porodu, prejele obvestilo, da je otrok umrl, vendar:

• otroka niso smele videti,

• niso dobile telesa,

• ni bilo groba, datuma ali kraja pokopa,

• dokumentacija je nepopolna, protislovna ali manjkajoča.

Prav to obdobje – pozna socialistična Jugoslavija – je ključno, saj je bila kraja otrok nekako prikrita in omogočena, saj ni bilo digitalnih evidenc, nadzor nad porodnišnicami je bil šibek,  sistem je temeljil na avtoriteti zdravnikov in institucij, pri čemer starši niso imeli realnih možnosti ugovora.

Preiskovalna komisija je obravnavala 27 primerov domnevno ukradenih novorojenčkov. Mesece je poslušala matere, ki desetletja živijo z vprašanjem, na katerega država ni nikoli odgovorila: kje je moj otrok? Ugotovitve so bile pretresljive – manjkajoči dokumenti, neujemanja med rojstvi in smrtmi, otroci brez grobov, brez datumov, brez krajev pokopa. V nekaterih primerih niti ni jasno, ali so otroci sploh umrli.

Pred komisijo so se zvrstili zdravniki, babice, uradniki. Tudi nekdanji minister Baković je priznal, da materam po domnevni smrti otroka pogosto niso dovolili niti slovesa, kaj šele informacije o tem, kje naj bi bil otrok pokopan. Gre za zgodbe, ki bi v vsaki resni državi sprožile alarm najvišje stopnje.

Komisija je zato predlagala logičen in človeški korak: DNK analize. Obstajajo parafinski vzorci iz obdukcij, biološke sledi, tehnologija in znanje. DNK bi lahko potrdil identiteto otrok in razkril, ali so živi ali mrtvi. To bi pomenilo konec desetletij negotovosti za matere.

A tukaj se je zgodilo nepredstavljivo. Večina poslancev Gibanje Svoboda je glasovala proti temu, da se primeri posredujejo specializiranemu državnemu tožilstvu, Levica pa se je vzdržala. Rezultat je isti: tožilstvo ni dobilo mandata za ukrepanje, formalna DNK-preiskava se ni začela, vrata do resnice so ostala zaprta.

To ni proceduralna odločitev. To ni politično nestrinjanje. To je zavestna odločitev, da se preiskava ustavi.

Posledice so brutalne in zelo resnične. Otroci ostajajo brez identitete, matere brez odgovorov. Država, ki bi morala varovati temeljne človekove pravice – pravico do resnice, do identitete, do dostojanstva – je obrnila pogled stran, vse to zaradi stranke Svoboda. Za številne matere to pomeni, da so izgubile še drugič: najprej otroka, zdaj še zaupanje v državo.

sds.si

Ko parlament dobi v roke dokaze o sistemskih napakah in možnih hudih zlorabah, pa se odloči, da ne bo šel do konca, to ni več nevtralnost. To je prikrivanje. To je sporočilo, da so nekatere resnice preveč neprijetne, da bi jih oblast dovolila razkriti.

Mame še vedno ne vedo, ali so njihovi otroci živi ali mrtvi. Otroci ostajajo izgubljeni. Država pa je – z glasovi Svobode in tišino Levice – jasno povedala, da jih ne bo iskala in da to področje zanje ni prioritetno.

Portal Os