Divje, vodnate Marmarole

Mateja Gerečnik in Jelena Justin sta tisti dve, ki pod imenom Hike&Chill vodita skupine ljudi na pohode po vsem svetu. Na trekinge s karakterjem, kot pravita. Mateja je tisti del dvojca, ki si po trekingu vzame čas in tipkovnico pod prste in spiše vtise, polne humorja, lepih besed, pa tudi zasavske govorice, kot pravi Zasavki pritiče. Njene zapise objavljamo tudi na Savusu.

Vodnate Marmarole

Že lani, ko sva v to odmaknjeno divjino peljali prvo skupino, sem nekaj napisala o tem predelu Dolomitov. Umeščeni so med same velike, bolj poznane. V Marmarole pa so postavili tudi kralja samega – Antelao. Pod njegovimi nogami smo se gibali in eno noč tam spodaj tudi spali. Marmarole še vedno štejejo za neobljudene in precej prvinske. Ta sloves so na trekingu tudi upravičile. Samotno, mirno, zeleno – skalnato in letos tudi zelo vodnato.

Četrti dan, ko smo sestopali in prečili številne potoke, smo se hecali, da bi ime trekinga – Marmarole Runde lahko razširili v – Marmarole Wasser Runde. Ja, voda nam je pustila neizbrisen spomin, več o naši dogodivščini pa poskusim opisati v nadaljevanju.

Začetek poti za krasen vdih

Do Auronza se peljemo malce naokrog, po avtocesti. Vožnja je tako bolj udobna in jutranje kinkanje prijetnejše. Tokrat so se nama pridružili: Tatjana, Francka, Snežana, Duška, Melita, Lidija, Jure in Darja, Nataša, Mateja, Špela, Marjetka, Tadeja, Brigita, Silva in Tamara. Spet kombinacija staro – novih. Le kako bi drugače lahko bilo?

Moram napisati, da sva z Jeleno izjemno veseli vseh, ki se k nama vračate, veseli pa sva seveda tudi vseh tistih, ki naju preizkusite prvič. Največ vas je, ker ste od nekoga dobili priporočilo. Pa bo že držalo, da dober glas seže v deveto vas.

Šli smo torej na najino »petko«, kot ji radi rečemo. Od bajte do bajte, korak za korakom. In z vsakim korakom po nov razgled, nov vdih, novo izkušnjo in delčke zgodbe, ki po prihodu domov postane spomin. Vem, da za večino lep. Zame zagotovo.

Začetek trekinga s sedežnico

Parkirava na spodnji postaji sedežnice, izvrževa sohodce in jih prepustiva kufetkanju. Mi2 urediva logistiko s kombiji, kajti sestopimo malce drugam in je že fajn, da nas po štirih dneh švicanja tam čakajo dišeče cunce in papučke, ki razbremenijo utripajoče nožice.

Na prvo višino, ki ponudi prve uau poglede, se odpeljemo s sedežnico. Za začetek malce turistično, a brez skrbi, hoje je na tem trekingu več kot dovolj in zadnji dan si rečemo: »Kdor je božji, se je nahodil.« In ni ga junaka, ki bi na to izjavo podal amandma.

Pustim, da se zaletijo na rob, kjer nastane prvi šopek fotografij. In prva vprašanja o tem, kaj se vidi. Poveva, razloživa, pokaževa. Drznim si reči, da nekaj stvari v Dolomitih pa le poznava. Nekaj malega.

A bom zmogel?

Navzdol po travniku in v senčni hlad, v objem gozda. Pot je prijetna, mehka, razgledna. Vodim počasi, z občutkom. Da se mali strahci (a bom zmogel?) poležejo in da njihovo mesto v glavah nadomestijo dobri občutki. Seveda bo šlo! A vem, da je to lažje verjeti, ko začutimo.

Skoraj sprehajamo se, čeprav smo za skupino hitri. Vmes se ustavimo za hidracijo, vsake toliko iz nahrbtnika zleze tudi kaj na temo malice. Peljem tja. Čisto pod stene Marmarol. Osupljivo divje so in srečna sem, ko slišim navdušenje, ki se razleže za hrbtom. Posedimo na sončku in v prečenje. Svet postane visokogorski, divje lep. Do bajte, kjer se osvežimo, nato pa naprej.

Divje in neobljudeno

Do prenočišča nas čakajo še tri ure hoje, pot pa je mestoma zahtevnejša. Dol in gor, čez travnike, od vode razbrazdana melišča, pod balvani in ogromnimi skalami, ki jih je mati narava prinesla nad pot.

Divje, divje. In neobljudeno. Skoraj ves dan nam ni treba nameniti pozdrava. Pa ne, ker ne bi bili lepo vzgojeni. Ker razen dreves, trave in skal pač ne srečamo nikogar. Razkošje.

Na zahtevnejših delih z Jeleno uigrano oddelava. Vse nama je jasno in ne potrebujeva besed. Vsaka svoje, skupaj pa (tako pravijo) odlično. Varnost je pogoj za dobro počutje. Strah tega pač ne omogoča. Eni bolj, drugi manj suvereno uštimamo vse zahtevnejše dele in širni nasmehi zadovoljstva povedo, da se imamo fajn.

Eno samo zadovoljstvo

Do bajte pridemo kako uro pred večerjo. Imamo dovolj časa, da si umijemo preznojena telesca, v ta ista telesca nalijemo hidracijske napitke (beri pivo in podobne reči), pogledamo kje bomo spali in se dogovorimo, kaj bomo jedli. Vmes seveda kot vesele kozice skačemo po travniku nad kočo, do roba, lovimo razglede v dolino, se prešerno smejimo in iz nas veje eno samo zadovoljstvo.

Če kje, potem na trekingih vedno znova srečam zadovoljne ljudi, ki mi vedno znova pokažejo, da je svet (skupaj z nami) lep in ga kot takšnega ne vidim samo jaz. Po večerji, ki nas več kot nasiti, popadamo na jogije in kaj hitro zaspimo. Prvi dan je za nami in v pričakovanju naslednjega se z nasmehom na obrazu pogreznemo v spanec.

Za vsak zihr

Zajtrk čakamo. Vedno