DISKRIMINACIJA: Nestrpnost se ne pojavi nenadoma

Ni treba posebej poudarjati, da so nedavni nesprejemljivi dogodki na Koroškem - policijska racija na kraju spomina, Peršmanovi domačiji, ko se je tam odvijalo srečanje mladih antifašistk in antifašistov, in diskriminacija z neutemeljenim kaznovanjem zaradi rabe slovenskega jezika na nogometni tekmi v Celovcu - in v Trstu, kjer se je v torek pred slovenskim diplomatskim predstavništvom pojavil žaljiv napis, češ da gre za »konzulat usranih Slovanov«, včeraj pa še eden, nov, ki konzulatu očita korupcijo, jasen znak, da se je v družbah, v katerih živimo, stopnja javno izkazane nestrpnosti vrača na raven, kot so jo poznale starejše generacije in za katero smo upali, da se nikoli več ne bo vrnila.

Ob upravičenem zgražanju zaradi protislovenskega izpada sodnika na celovški tekmi med ekipama SAK in ATUS Ferlach bi rada spomnila, da se podobno dogaja tudi pri nas, le da tu večinoma sodniki ne »aktivno« sodelujejo pri diskriminatornem ravnanju, ga pa večkrat z neukrepanjem posredno omogočajo, ko se pretvarjajo, da ne slišijo protislovenskih izpadov ali pa teh ne zabeležijo v zapisnik, s čimer dejansko preprečijo nadaljnje formalno ukrepanje.

Seveda se je tudi tokrat našel kdo, ki razlaga, da so to le izpadi neuravnovešenih posameznikov ali bedakov, ki ne razumejo, v katerem času živimo. To je izjemno priročen argument, po katerem lahkomiselno poseže, kdor želi predvsem vzpostaviti distanco med seboj in »kršiteljem«, ne pa tudi nasloviti vzroke za taka dejanja, ker ga konec koncev to niti ne zanima.

Ampak ne. Omenjeni primeri, četudi upoštevamo različne okoliščine, kontekst in odgovorne za diskriminatorna in žaljiva dejanja, nazorno kažejo, kako hitro družba zdrkne nazaj in kako bliskovito so v ozadje potisnjeni rezultati vseh prizadevanj za preseganje napetosti.

Nestrpni diskurz - tako splošno družbeni kot politični - se ne pojavi nenadoma. Vsi najbrž poznamo obrabljeno zgodbo žabe v loncu, ki pravi, da če v lonec z vrelo vodo vržemo žabo, bo ta takoj skočila iz lonca in preživela. Če pa žabo damo v lonec z mrzlo vodo in jo počasi segrevamo, se bo žaba skuhala in umrla, saj bo takrat, ko bo opazila, da je prevroče, že prepozno, da bi skočila iz lonca.

Ogorčenje in nelagodje, ki ga kot pripadniki jezikovne skupnosti občutimo ob dogodkih, kakršni so tisti, omenjeni v začetnem delu tega zapisa, bi se nas moralo polastiti tudi takrat, ko nismo »mi« tarča mržnje. Hujskanje proti tej ali oni družbeni skupini, pa naj bodo to manj premožni, ljudje z drugačno barvo polti, spolno usmerjenostjo ali spolno identiteto, državljanskim ali drugim statusom, namreč spodbuja delitve in nezaupanje med ljudmi. Dolgoročno to vodi v manj odprto in manj pravično družbo, v kateri ljudje živijo v strahu. Zato moramo ob podobnih nepravičnostih ali diskriminacijah odločno odreagirati in se jim zoperstaviti - na ravni skupnosti, a tudi posameznika. To je naša odgovornost.