Danijela Frelih: Iskanje izgubljenega svetega

Ena tišjih resnic sodobnega časa je, da sveto ni več samoumevno. Tam, kjer je nekoč verska izkušnja oblikovala pogled na svet, umetnost in politiko, se je danes umaknila v »udobje zasebnosti«. Nadomestili so jo racionalizem, sekularizacija in znanstveni napredek. Max Weber je to poimenoval »razčaranje sveta«. Podoben pogled je prevzela tudi frankfurtska šola, ki je v razčaranju videla korenine samouničevalnosti razsvetljenskega racionalizma. Čeprav smo še vedno zaznamovani z »razčaranjem sveta«, se oddaljujemo od paradigme moderne in vstopamo v t. i. postmoderno, ki ni skeptična le do religije, temveč tudi do velikih zgodb modernosti, kot so napredek, liberalizem, marksizem in nacionalizem. Ta premik pa ni prinesel le cinizma, temveč tudi novo ukvarjanje z religijo. Sociolog Jürgen Habermas zato našo dobo označuje kot postsekularno, v kateri nismo priča vrnitvi k tradicionalni veri, temveč pojavu osebne refleksivne duhovnosti na eni strani in fundamentalizma na drugi. Ta prehod se odraža tudi v kulturi in umetnosti.

Predmoderno politiko in kulturo je zaznamovala religija, ki je z modernizacijo izgubila osrednjo vlogo, zato moramo prelom iskati v razsvetljenstvu. Eric Hobsbawm je v Času revolucije poudaril, da so z ameriško in francosko revolucijo največje družbene preobrazbe postale posvetne. So pa razsvetljenski misleci in porevolucionarne vlade kljub temu vztrajno iskali nekrščansko moralo, kar nam kaže, da je umik krščanstva prinesel praznino, ki jo je treba zapolniti. Med glavne značilnosti modernosti lahko prištejemo vero v znanost in napredek, ter pojav t. i. političnih religij, če si izposodimo izraz zgodovinarja Emila Gentileja. On je sicer ločeval med družbenimi in političnimi religijami, pri čemer je prva atribut celotne moderne, druga pa totalitarnih režimov. Umetnost družbenih religij je pogosto izražala vrednote meščanske družbe, kot sta bili na primer skromnost in garaštvo v nasprotju z aristokratsko izumetničenostjo, medtem ko je bila umetnost političnih religij bistveno radikalnejša. Naj omenimo zgolj futurizem, ki je bil navzoč v Rusiji in Italiji.

Seveda niso vsi futuristi postali fašisti ali pristaši sovjetskega komunizma, je pa del njih vendarle pristopil k totalitarnim gibanjem in v njih videl pot v prihodnost. Del ruskih futuristov je tako pristopil k propagandnemu gibanju Agitprop. Zgornji oris je seveda rudimentaren, ampak razumevanje predmoderne umetnosti kot služabnice religije in moderne umetnosti, kot glasilke “napredka”, je nujno, če želimo razumeti postmoderni prelom. Hildegarda iz Bingna je kot pisateljica in skladateljica svojo umetniško ustvarjalnost črpala iz mistične izkušnje; njene pesmi in skladbe so bile del bogoslužnega ter duhovnega izraza, Fra Angelico pa je s svojimi deli izražal globoko krščansko vero. Nasprotno pa Marina Abramović kot performativna umetnica uporablja telo kot medij in tako ustvarja občutek duhovnosti brez verske strukture. V postmoderni umetnosti umetniška praksa pogosto preide v ritual prisotnosti in introspekcije. Sodobna umetnost nadaljuje politični naboj modernizma, hkrati pa izraža hrepenenje po smislu, ki ob zamajanju vere v napredek postaja močnejše. Religija je motiv za raziskovanje identitete, zgodovine in družbenih vprašanj, včasih je zaveznik v iskanju presežnega, drugič nasprotnik.

Vizija ljubezni (iz Knjige božjih del I, i), vir: Atherton, Mark, Hildegard of Bingen: Selected Writings, str. 32, dostopno na: http://faculty.las.illinois.edu/rrushing/241/ewExternalFiles/Hildegard.pdf

Slavoj Žižek je nekoč zapisal, da je kriza nove levice šestdesetih privedla do treh pojavov; do levičarskega terorizma, kot sta RAF in Brigade Rosse; prehoda v japijevsko podjetniško kulturo Silicijeve doline; ter umika v »new age« ter nova religiozna gibanja. Ta so pogosto usmerjena v posameznika in njegovo »pristnost«. Charles Taylor opozarja, da je iskanje pristnosti etični imperativ moderne že od romantike, ki pa je v postmoderni dobil novo življenje. Kontrakultura in hedonizem šestdesetih sta prispevala k razvoju »new agea«, ki danes zrcali kapitalistični ideal samoizpolnitve in osebne rasti znotraj vseprisotnega terapevtskega diskurza. V ospredje stopa individualizem in iskanje »lastne resnice«, kar je izraženo skozi psihološki jezik notranjih občutij in prežeto z elementi »pop psihologije«, ki obljublja hitre rešitve za osebno rast. Iskanje »notranjega miru«, »pravega jaza« in ideal »biti zvest samemu sebi«, se vse bolj uveljavlja kot nova duhovna mantra. Slogani, ki jih srečamo v motivacijskih priročnikih, oglasih za jogo in spletnih svetovalnicah, so postali svetinje. V tej ideji se skriva prepričanje, da vsak posameznik v sebi nosi »avtentično resnico«, ki jo zgolj mora najti in živeti brez omejitev. Taylor opozarja, da v zbanalizirani obliki »spoznavanja sebe« ni več prostora za kaj večjega oz. presežnega. Posledično tudi sam »jaz« postane le mešanica občutij in z algoritmi oblikovanih razpoloženj ter všečkov. Ta logika se razširja tudi v umetnost, ki jo zaznamuje inflacija introspekcije in psevdoreligiozne motivike, a pogosto brez presežnega okvirja. Vrača se tudi čaščenje narave in zemlje v duhovnem kontekstu. Psevdo-panteistično dojemanje sveta postaja vse pogostejše, med drugim verjetno kot odgovor na ekološko anksioznost, ki jo sprožajo podnebne spremembe. Ob tem se uveljavljajo tudi prakse, kot so delo s čakrami, energijsko čiščenje s kristali in različne oblike terapevtske pomoči certificiranih angelskih terapevtov, ki ponujajo nepričakovano širok spekter poti k duhovni ozdravitvi. To pa je pripeljalo do stanja, v katerem se krilatica angleškega katoliškega apologeta G. K. Chestertona, da ko človek neha verjeti v Boga, začne verjeti v vse, ne zdi več tako absurdna.

Napisala: Danijela Frelih, konservatorka-restavratorka

Naslovna fotografija: Fra Angelico, Devica Marija z apostoli in svetniki, vir: National Gallery Tehnicall Bulletin, Fra Angelico’s Predella for the High Altarpiece of San DomenicoI, volume 23, 2002, str. 4, dostopno na: https://www.nationalgallery.org.uk/media/15495/gordon_wyld_roy2002.pdf