Daniela Barajas Garcia: Iz Mehike v Kočevje – “Preseneča me, koliko telenovel poznate”

Daniela Barajas Garcia je 27-letna Mehičanka, ki jo je pred letom dni v Kočevje pripeljala ljubezen. Na Ljudski univerzi poučuje španščino in ustvarja kuharske vsebine. Goveja juha je postala njena nova tradicija, kljub temu pa pogreša domače praznike. Kaj jo je pri Slovencih najbolj presenetilo?

Daniela je velika ljubiteljica jezikov. »V Mehiki sem študirala jezikoslovje, govorim tri jezike, zdaj pa sem svoj nabor razširila še s slovenščino in italijanščino. Še sem v procesu učenja, a lepo napredujem,« pravi Daniela, ki na Ljudski univerzi v Kočevju v okviru 40-urnega tečaja poučuje španščino.

Ko ni v učilnici ali ne poučuje španščine, jo boste verjetno našli za kamero, kako snema kuharske videe za svoj Instagram profil (cooking_with_daniela.kat) ali pa na kavi s prijatelji. »Ob nedeljah z veseljem jem govejo juho – to je postal moj vikend obred,« doda v smehu.

Daniela Barajas Garcia.

Na poti ljubezni

Simpatična sogovornica prihaja iz mesta León v zvezni državi Guanajuato, ki leži v osrednjem delu Mehike in šteje okoli dva milijona prebivalcev. »León je znan kot ‘svetovna prestolnica usnja’, saj slovi po visoko kakovostni proizvodnji usnjenih izdelkov, ki jih izvažajo po vsem svetu,« ponosno razloži.

V Kočevje jo je pripeljala ljubezen. »Mojega moža, ki je Slovenec, sem spoznala v Mehiki, kjer sva se tudi poročila. Selitev v Slovenijo je bila velika sprememba, a hkrati čudovita priložnost za začetek novega poglavja, spoznavanje drugačnega načina življenja ter učenje ne le novega jezika, temveč tudi moževe kulture,« iskreno pove.

Center Leona.

Mesto jo je očaralo že ob prvem obisku. »V Kočevje sem se takoj zaljubila. Navdušilo me je, kako svež je tukaj zrak. Arhitektura in reka, ki teče skozi mesto, sta me popolnoma očarali. Ljudje so me presenetili s svojo prijaznostjo. Glede na stereotipe, ki jih imamo v Mehiki o Slovanih, sem pričakovala, da bodo bolj zadržani, a so me s svojo toplino in gostoljubnostjo res prijetno presenetili.«

Pogreša okuse Mehike in družino

Čeprav uživa v novem okolju, priznava, da ji domovina manjka. »Najbolj pogrešam svojo družino in naše velike praznike, kot je Dan mrtvih (Día de Muertos), ki je izjemno lepa tradicija. Poskušam jo obeležiti tudi tukaj, a ni povsem enako. Seveda pa pogrešam tudi hrano! Veliko svojih najljubših jedi si pripravljam sama, vendar pogrešam možnost, da bi lahko šla na ulico in si kadarkoli privoščila sveže pripravljene takose.«

Na vprašanje, kako pogosto se vrača domov, pove: »Čeprav je pot dolga, si želim, da bi lahko domov odpotovala vsaj enkrat na leto. Letos, če bo vse šlo po načrtih, bo moja družina prišla k meni na obisk. Zelo se veselijo, da me bodo obiskali in prvič spoznali Slovenijo.«

V lokalno skupnost se je Daniela vključila hitro in brez večjih težav. »Zelo toplo so me sprejeli. Slovenci so izjemno prijazni in potrpežljivi z mano, še posebej, ker moj slovenski jezik še ni popoln in govorim počasneje. Zelo sem hvaležna tudi ekipi Ljudske univerze Kočevje, ki mi je zelo pomagala pri učenju in spoznavanju slovenske kulture, ki ima zdaj posebno mesto v mojem srcu.«

Brez povezav s telenovelami ne gre

Ko pove, da je Mehičanka, pogovor pogosto nanese na telenovele. »Preseneča me, koliko telenovel poznajo. Nekateri celo govorijo nekaj španskih besed, ki so jih pobrali prav iz teh serij, kar se mi zdi izjemno simpatično,« pove Daniela, ki jo vsaka španska beseda, ki jo sliši, na svoj način poboža. A dom je tam, kjer je srce – torej v mestu na jugu Slovenije.