Dan spomina – zločinci imajo po naši državi spomenike

Leta 2009 je Evropski parlament izglasoval Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in 23. avgust razglasil za evropski dan spomina na žrtve totalitarizmov. Evropska resolucija obsoja vse totalitarizme, torej nacizem, fašizem in komunizem. Resolucija posebej opozarja na vzhodni del Evrope, tudi Slovenijo, kjer so ljudje ob fašizmu in nacizmu dolgo trpeli tudi zaradi komunizma.

V Sloveniji leve oblasti del vsebine resolucije, ki se nanaša na našo zgodovino, tradicionalno prikrivajo. Spominjajo se le žrtev drugih dveh totalitarizmov, zavračajo pa spomin na žrtve pokola, ki ga je po vojni izvedla naša komunistična oblast, in nato še prikrila trupla. Del dogajanja so bile tudi odprava temeljnih političnih svoboščin ljudi in sistematične kraje lastnine oblastnikov. Vlada Roberta Goloba je svoj odnos do tega pokazala z enim izmed prvih ukrepov po prevzemu oblasti, in sicer z ukinitvijo dneva spomina na povojne zločine. Poteza se ni izkazala kot preveč premišljena, saj je sprožila sprejem dodatne resolucije o Sloveniji v Evropskem parlamentu.

Varuhi zločinske tradicije socialistične oblasti po drugi svetovni vojni pri nas se praviloma razglašajo za največje antifašiste. To je skladno s taktiko komunističnih organizacij, ki so v vzhodnem delu Evrope nekoč delovale pod vplivom Moskve in so se zaradi nepopularnosti komunizma preimenovale v antifašistična gibanja in borce proti fašizmu. S tem zgoraj omenjeni varuhi legitimirajo lastne grehe in poskušajo obtoževati druge ter ubraniti brutalne zločine oblasti, ki nikoli niso bili kaznovani in jih še vedno prikrivajo v uradnem zgodovinopisju in šolah.

Kako daleč gre, se je pokazalo tedaj, ko se je ministrica za kulturo v imenu vlade udeležila prireditve, ki je slavila komunizem. To je bilo nekaj podobnega, kot da bi bila v Nemčiji kulturna ministrica slavnostna govornica ob obletnici nastanka nacionalsocialistične stranke (NSDAP) Adolfa Hitlerja.

Kot dan spomina so v Evropskem parlamentu izbrali datum, ko sta se diktatorja Adolf Hitler in Josip Stalin dogovorila, kako si bosta razdelila vzhodni del Evrope in s tem sprožila svetovno vojno. To se je zgodilo 23. avgusta 1939, dogovor pa je po zunanjih ministrih obeh držav imenovan kot sporazum Ribbentrop-Molotov.

Najbolj je zadelo Poljsko 
Del sporazuma je bil tudi tajni del, s katerim sta si Hitler in Stalin razdelila ozemlja držav, ki so bile med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Najprej so posledice zadele Poljsko, kjer je Sovjetska zveza, ko je svoj del te države po dogovoru z Nemci zasedla, pomorila častnike poljske vojske, ko se je ta že predala. Dogodek je znan kot pokol v Katinskem gozdu. Pokol so poskušali oblastniki sistematično prikriti in tudi podtakniti Nemcem, če bi novica o tem prišla na dan. Podobno so povojne pomore prikrivali pri nas in trupla umorjenih posameznikov prav tako skrivali, le da je bilo število žrtev v Sloveniji večje. Pri nas so bili med žrtvami tudi številni begunci z Balkana. Sovjetska zveza je po tajnem delu dogovora med Hitlerjem in Stalinom zasedla tudi Estonijo, Latvijo in Litvo in napadla še Finsko.

Ocene števila pobitih na Poljskem se zelo razlikujejo in segajo do nekaj deset tisoč. Večino umorjenih predstavljajo častniki in podčastniki, ki so bili vojni ujetniki, ob Poljakih pa so bili med njimi tudi Ukrajinci, Belorusi in Judje. Umorili so tudi po več sto zdravnikov, odvetnikov, novinarjev … Dogajanje je bilo uvod v svetovno morijo, v kateri smo visoko ceno plačali tudi v Sloveniji, kjer so se poleg tega po vojni zgodili poboji kot na Poljskem. Te je izvedla jugoslovanska partizanska vojska po ukazu revolucionarne komunistične oblasti ob pomoči tajnih služb, dogajanje pa je pozneje pomagalo prikrivati tudi komunistični partiji podrejeno sodstvo. Del medijev in tudi oblastne elite te zločinske povojne pomore še danes opravičuje, saj naj bi šlo za boj proti fašizmu ali nacizmu. Na podoben način so krivdo za svoje zločine že veliko prej sprevračali tudi v Sovjetski zvezi.

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je ob dnevu spomina medijem poslala poslanico, ki vsebuje ideološko sprevračanje brutalnih zločinov socialistične oblasti, ki jih je ta zagrešila v Sloveniji in katerih akterji imajo po državi še vedno postavljene spomenike, prav tako so po njih poimenovane ulice, kot da je največji problem vzpon desnice. Tako je zapisala:

“Na današnji dan pred 86 leti sta v Moskvi takratni nemški zunanji minister Ribbentrop in takratni zunanji minister Sovjetske zveze podpisala sporazum o nenapadanju, ki pa je vseboval tudi tajno klavzulo, s katero sta si državi, ter njuna diktatorja Hitler in Stalin, razdelili interesna vplivna območja obeh držav. Ta sporazum je bil eden od pomembnih elementov politike, ki je vodila v množično morijo ter terjala milijone nedolžnih žrtev v Evropi. Namen sprejema resolucije Evropskega parlamenta je bil, da 23. avgust kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov postane ne le spomin, temveč tudi opomnik tako evropski politiki kot državljankam in državljanom, da je potrebno morebitne poskuse ponovnega vzpostavljanja totalitarizmov preprečiti. Na žalost pa dandanes ponovno doživljamo vzpon skrajnih desničarskih ideologij. Ne samo v svetu, tudi v Evropi. Posledice tega vzpona vidimo na Bližnjem vzhodu, kjer lahko vsakodnevno spremljamo novice o množičnih pobojih civilnega prebivalstva in drugih zločinih proti človeštvu. Prevladujoča evropska konservativna politika pa ne samo, da obrača glavo stran, nekateri skrajno desni politiki te zločine prikrito ali celo javno podpirajo. Današnji dan moramo zato obeležiti tudi z zavedanjem, da tako v globalni skupnosti kot evropski še zdaleč nismo presegli nevarnosti pojavljanja skrajnih režimov. Zgodovina nas poskuša učiti, da so posledice skrajnih režimov vedno množične žrtve nedolžnih ljudi. Skrajni čas je, da se iz zgodovine kot skupnost tudi kaj naučimo.”

Resolucijo, ki je sicer objavljena na spletni strani Evropskega parlamenta, v izvirni obliki objavljamo v nadaljevanju.

Evropska zavest in totalitarizem
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu

Evropska zavest in totalitarizem

Evropski parlament,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju Resolucije št. 206(III)A o genocidu, ki jo je dne 9. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,
– ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi,
– ob upoštevanju Resolucije št. 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov,
– ob upoštevanju svoje deklaracije ob razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma, sprejete dne 23. septembra 20082,
– ob upoštevanju svojih številnih resolucij o demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, vključno z resolucijo z dne 12. maja 2005 ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi 8. maja 1945, resolucijo z dne 23. oktobra 2008 o spominu na žrtve namerno povzročene lakote (holodomor) in resolucijo z dne 15. januarja 2009 o Srebrenici,
– ob upoštevanju komisij za resnico in pravičnost, ustanovljenih v različnih delih sveta, ki ljudem, ki so živeli v številnih nekdanjih avtoritarnih in totalitarnih režimih, pomagajo preseči razlike in doseči spravo,
– ob upoštevanju izjav, ki so jih predsednik Parlamenta in politične skupine dali 4. julija 2006, sedemdeset let po državnem udaru generala Franca v Španiji,
– ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A. ker se zgodovinarji strinjajo, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati povsem objektivno in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila; ker poklicni zgodovinarji ne glede na to uporabljajo znanstvena orodja za preučevanje preteklosti in poskušajo biti čim bolj nepristranski;

B. ker noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine in ker ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni,

C. ker se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih; ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost,

D. ker je osrednji cilj procesa evropskega združevanja zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države, in ker so bili s členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji zagotovljeni primerni mehanizmi za uresničitev tega cilja,

E. ker lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu,

F. ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu,

G. ker je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih dvajsetega stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev; ker je vseeno treba priznati holokavst za edinstven primer v zgodovini,

H. ker je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja Zahodne Evrope in ker so v srednje- in vzhodnoevropskih državah izkusili tako komunizem kot nacizem; ker je treba spodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav,

I. ker je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi,

J. ker je bil proces evropskega združevanja uspešen in je naposled pripeljal do Evropske unije, ki združuje države srednje in vzhodne Evrope, ki so živele pod komunističnimi režimi od konca druge svetovne vojne do zgodnjih devetdesetih let, in ker je pred tem pristop Grčije, Španije in Portugalske, ki so trpele pod dolgotrajnimi fašističnimi režimi, pomagal utrditi demokracijo v južnem delu Evrope,

K. ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju,

L. ker leta 2009 ponovno združena Evropa praznuje 20. obletnico razpada komunistične diktature v srednji in vzhodni Evropi in padca berlinskega zidu, kar bi morala biti priložnost za krepitev zavesti o preteklosti in priznanje vloge demokratičnih pobud državljanov, kot tudi spodbuda za krepitev občutka skupnosti in združenosti,

M. ker je pomembno tudi, da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe,

N. ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal,

1. izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju;

2. obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic;

3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje;

4. opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost;

5. poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave;

6. obžaluje, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave; poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene;

7. odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje;

8. izjavlja, da je evropsko združevanje kot model miru in sprave svobodna izbira narodov Evrope, da se zavežejo skupni prihodnosti, in da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države, ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje;

9. poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;

10. je prepričan, da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje;

11. glede tega poziva Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja;

12. ponovno izraža svojo dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju;

13. poziva k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov;

14. poziva h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave, povezane z zgoraj opisanimi vprašanji;

15. poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin;

16. je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove;

17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav kandidatk, vladam in parlamentom držav, pridruženih Evropski uniji, ter vladam in parlamentom držav članic Sveta Evrope.

Peter Jančič

Prispevek je bil prvotno objavljen v Spletnem časopisu.