Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja: Pot do sprave je še dolga

Danes se spominjamo tistih, ki so zaradi revolucionarnega nasilja izgubili vse, predvsem življenje. Dan 17. maj, ki je bil leta 2022 razglašen za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, je bil že po enem letu ukinjen s strani vlade Roberta Goloba.

To dejanje je mnoge prizadelo in se zdi kot omalovaževanje spomina na žrtve, saj je državno priznanje njihovega trpljenja izginilo.

Datum 17. maj je bil izbran zaradi dogodkov iz leta 1942, ko so slovenski partizani v Iški soteski umorili 53 oseb, večinoma slovenskih Romov. To dejanje simbolizira tragično zgodovino, ki še vedno odmeva med Slovenci. Na žalost nasilje nad lastnim ljudstvom ostaja aktualno tudi danes, kar dokazuje ukinitev dneva spomina na njegov predvečer.

Krščanski forum SDS

Tragična dediščina in potreba po narodni spravi

Slovenska zemlja je prepojena s krvjo žrtev povojnega revolucionarnega nasilja, rane pa še vedno niso zaceljene. Narodna sprava, ki bi po osmih desetletjih povezala narod, je še vedno oddaljena. Izvensodni povojni poboji več kot 15.000 slovenskih mož in sinov so zločin brez zastaranja, a žrtve še vedno čakajo na dostojen kraj večnega počitka. To je dolžnost, ki jo imamo do naših prednikov in zanamcev.

Razdvajajoča odlikovanja in potreba po enotnosti

Nedavna odločitev predsednice države, da ZZB za vrednote NOB odlikuje z zlatim redom za zasluge, je povzročila razočaranje in žalost, saj razdvaja narod in po nepotrebnem razplamteva čustva. Na današnji dan se združujemo v mislih in molitvi, da bi se spomnili kalvarije slovenskega naroda izpred 80 let ter prosili, da žrtve najdejo večni mir.

Spomin na izgubljene generacije

Spominjamo se očetov, mater, bratov, sester, otrok – ljudi, ki so živeli med nami, a so izginili v breznih, taboriščih, zaporih ali preprosto v tišini. Njihova edina “krivda” je bila, da so razmišljali drugače, želeli svobodo, spoštovali svojo vero ali ohranili zvestobo lastni vesti. Za mnoge od teh ljudi ni groba, ni spomenika, ni zapisa v zgodovinskih knjigah.

Pomen resnice in pravičnosti

Naš pisni prispevek ni namenjen obsojanju, temveč spominu. Kot družba moramo priznati trpljenje, se pokloniti spominu in jasno reči: To se ne sme nikoli več ponoviti. Brez resnice ni pravične prihodnosti, brez spomina ni narodne sprave. Žrtve si zaslužijo naš glas, zato mi govorimo v njihovem imenu. Naj bo ta dan opomin in zaveza, da bomo kot narod gradili družbo, v kateri bo vsako človeško življenje spoštovano, pravica varovana in zgodovina – tudi boleča – priznana.

Večna čast in spoštovanje žrtvam komunističnega nasilja. Naj počivajo v miru.

Spletno uredništvo