Damjan Franz Lu, novinar

Paradoks sodobnega starševstva je v tem, da bolj ko starši pritiskajo glede šole in ocen, manj vedo o resničnem življenju svojih otrok. Ko postane vprašanje »Koliko si pisal?« prvo in edino vprašanje ob prihodu domov, otrok dobi jasno sporočilo: moja vrednost je pogojena z mojim dosežkom. Šola postane bojišče, dom pa prostor zasliševanja.
Starši mislijo, da otrokom pomagajo. Zdi se logično – če odstranimo stres zaradi slabe ocene ali konflikta z učiteljem, bo otrok srečnejši. Toda psihološka cena je visoka. Otroci, ki jim starši odstranijo vse ovire, ne razvijejo psihološke imunosti. Ne vedo, kako se pobrati, ko (in ne če) v življenju doživijo kakšen neuspeh. Ironično je, da ravno tista tesnoba, ki starše žene v pretiran nadzor, na koncu ustvari tesnobne in nesamostojne otroke.
Skrivnost bolj pristnega odnosa med staršem in otrokom bržkone tiči v tem, da starš doma ustvari varen pristan, ne pa kontrolnega stolpa. Ko otrok Čuti, da ga starš ne bo obsojal, zaradi slabe ocene ali napačne odločitve se odprejo vrata komunikacije. To ne pomeni, da staršu ni mar za uspeh. Pomeni samo, da mu je odnos z otrokom pomembnejši od številke v redovalnici. Biti starš, ki mu najstnik zaupa, zahteva neverjetno mero samodiscipline. Zahteva, da se ugriznemo v jezik, ko bi najraje pridigali. Zahteva, da ne kličemo v šolo ob vsaki krivici. Zahteva zaupanje, da bo otrok preživel tudi trojko ali celo enko in da bo ta izkušnja zanj dolgoročno več vredna kot petica, ki je posledica maminega posredovanja.

Nedeljski dnevnik