Ciklus o primorskih priseljencih v Mariboru: ZORKO SIMČIČ

Foto: Celjska Mohorjeva družba

Piše: Ivan Vogrič

Čeprav rojen v Mariboru (1921), je Zorko Simčič čutil svoje korenine v Goriških Brdih, od koder sta izvirala starša. V mestu pod Pohorjem je preživel prvih devetnajst let in tu je dovršil  prve štiri razrede klasične gimnazije. Nato se je vpisal na učiteljišče, a je zaradi nemške zasedbe študij prekinil. Kot prostovoljec se je javil v jugoslovansko vojsko, vendar so ga v Zagrebu ustaši zaprli in pretepli. Kot je navedel v intervjuju za Večer veliko let pozneje, je odšel iz Lenta na Cvetno nedeljo 1941 in se tja vrnil, sicer le na obisk, šele leta 1993.

Najprej se je umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval študij na učiteljišču (in ga med vojno tudi dokončal). Med italijanskimi racijami so ga odpeljali v taborišče Gonars v Furlaniji, od koder so ga po nekaj mesecih izpustili. Eden ključnih trenutkov, ki so ga zaznamovali, je bil umor katoliškega študentskega organizatorja Jaroslava Kiklja, marca 1942 v Ljubljani. Simčič je Kiklja poznal še iz Maribora, kjer sta oba obiskovala gimnazijo. Smrt nekaj let starejšega kolega ga je pretresla, tudi zato, ker bil Simčič takrat v neposredni bližini kraja, kjer je Kikelj padel. To je pripomoglo k Simčičevi opredelitvi. Postal je osebni tajnik Narteja Velikonje, primorskega pisatelja, ki je po vojni prav tako preminil pod streli novih oblasti. Dva njegova brata sta se priključila domobrancem in oba umrla; eden na Primorskem in drugi potem ko so ga Angleži vrnili po vojni s koroškega Vetrinja. Sam je tik pred koncem pobegnil na Koroško in od tam, »po nekajletnem rimskem in kasneje tržaškem ovinku, v Argentino«.

V intervjuju za Mladiko, je ugotavljal, da ni bil dvakratni, ampak kar večkratni begunec, »kar daje življenju neki pečat«. Begunca sta bila že njegova starša, ki sta se iz Brd odselila potem ko je tam prevzela oblast italijanska kraljevina.

Po prihodu v Buenos Aires je bil eden glavnih organizatorjev  kulturnega življenja v slovenski skupnosti. Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in prvih dvanajst let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje.

V literarnem prostoru je opozoril že z objavami med vojno (roman Prebujenje, drama Zadnji akord, satire in humoreske Tragedija stoletja, itd.). Njegovo najbolj znano delo pa je roman Človek na obeh straneh stene (1957), ki je po mnenju Janka Kosa najpomembnejše pripovedno delo slovenskega zdomstva nasploh. Delo vsebuje več avtobiografskih elementov; tudi glavni lik je namreč sin primorskih emigrantov, zgodba, ki ima veliko ljubezenskih primesi, pa se večinoma dogaja v krogih politične emigracije v Argentini.

»Tujini dve, domovine pa nobene«, je ena od iztočnic dela, ki je, z vidika vključevanja slovenskih ljudi v novo stvarnost, aktualna še danes (»…človek je zaslutil, da se kljub isti krvi oddaljuje vsak dan od tistih, zaradi katerih mu je bil pečat dan na telo, in da se kljub drugačni krvi počasi približuje tujcem, čeprav je vedel, da bo tudi med njimi večji tujec…«)

Leta 1994 se je vrnil v Slovenijo in se naselil v Ljubljani, leto potem ko je prejel nagrado Prešernovega sklada. Za časnik Delo je takrat povedal, da je tedaj zaslutil »da se doma začenjajo novi časi«. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. K temu je pripomogel opus, ki, poleg že omenjenih del, obsega drami Poslednji deseti bratje in Zgodaj dopolnjena mladost, pesniška zbirka Korenine večnosti in druge književne stvaritve. Simčičeva dela so vključena v več antologij, predvsem zdomskih (Antologija slovenskega zdomskega pesništva, To drevo na tujem raste, Pod južnim križem, idr.).

Simčič je v dolgem življenju bival v več različnih okoljih (po osamosvojitvi se je naselil v Ljubljani), Maribor pa je bilo »od vseh mest, kar sem jih spoznal, najbolj pestro in ustvarjalno«.