»Če ne znaš izdelati portreta v glini, nisi kipar«

Dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo, akademska kiparka Dragica Čadež, je ena prvih vidnejših in vplivnejših umetnic v povojnem času v slovenskem kulturnem prostoru. Nagrado bodo njej, gledališkemu režiserju Draganu Živadinovu ter šestim nagrajencem Prešernovega sklada podelili na petkovi državni proslavi v Cankarjevem domu.

Dragica Čadež se je rodila leta 1940 v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1963, dve leti kasneje je končala še podiplomski študij. Leta 1982 je postala prva profesorica kiparstva v Sloveniji, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pa se je leta 1989 zaposlila kot redna profesorica. V Kostanjevici na Krki se je sredi 60. let navdušila nad lesom. Tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca je veliko let kasneje poklonila velik del svojih del. Samostojno ustvarja in razstavlja od leta 1963. Leta 1986 je prejela nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje.

Kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade, ste prvo prepoznavnost dobili v času geometričnega obdobja, ko ste bili članica umetniške skupine Neokonstruktivisti. Kako danes gledate na ta čas?

Ne oziram se nazaj, zrem naprej. Včasih se sicer pri kakšni novi fazi vprašam, v kakšnem smislu se stvari med seboj povezujejo. Pa ne le glede na preteklo ustvarjanje, v teku ustvarjalnega procesa vedno sproti iščem logiko, smisel.

Je pa res, da je bilo to takrat novo. Med občinstvom ni bilo sprejeto, a tako je z vsako novo stvarjo. Sama sem se navadila, da pač delam po svoje, se ne oziram na druge. Za vse naslednje faze pa bi tudi dejala, da je bila vsaka poskus nečesa novega. Vsakokrat si navdušen, z delom se stvari nadgradijo, spremenijo.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.