Carmen Rajer, vodja vstopne točke za dolgotrajno oskrbo CSD Posavje

Po 1. juniju, ko so ljudje začeli prihajati na vstopno točko, se je izkazalo, da so potrebovali predvsem pogovor in informacije. Veliko vprašanj je vezanih na to, kaj nov zakon o dolgotrajni oskrbi pravzaprav pomeni, kdaj lahko pričakujejo storitve oziroma odločbe in kako je s primerljivimi pravicami. Najbolj jih seveda zanima razmerje do dodatka za pomoč in postrežbo ter osebne asistence, torej, ali se te pravice med seboj izključujejo, in če se, na kakšen način. Opravili smo veliko, lahko bi rekla, informativno-svetovalnih razgovorov, ko so ljudje potrebovali predvsem to, da nekomu povejo, kaj se jim doma dogaja, kako živijo in v kakšnih stiskah so. Zato vidim izjemen pomen vstopnih točk tudi v vidiku psihosocialne podpore, prvega stika, kjer je na drugi strani oseba, ki zna prisluhniti, ki vidi in razume stisko ljudi ter jih lahko pravilno usmeri.
Ko smo pri ljudeh, si res vzamemo čas, da si podrobno pogledamo situacijo. Ljudem damo prostor, da sami povedo, kaj zmorejo in česa ne, če pa ne zmorejo, lahko situacijo dodatno pojasnijo svojci. Obiske opravljamo na domu ravno zato, da lahko vidimo celotno sliko bivalnega okolja – ali ima oseba stopnice, ali je okolje prilagojeno, kakšna je dostopnost. Vse to se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti.
Že v teh prvih dneh se je pokazalo, kako velika je potreba po pomoči in kako kompleksne so težave, s katerimi se ljudje soočajo. Nikakor si ne smemo več dovoliti, da so otroci naša zavarovalna polica za dolgotrajno oskrbo. Otrokom moramo dovoliti, da so naši otroci in nam pomagajo zato, ker si to želijo in zmorejo, ne pa zato, ker nimajo druge izbire. Neformalna oskrba, ki jo izvajajo svojci, je bila doslej hrbtenica celotnega sistema in skrajni čas je, da jih razbremenimo.

Nedeljski dnevnik