Čakanje na vlak, ki ga ni bilo, se je spremenil v lov na avtobus

1 hour ago 16

Ja, mogoče ste že zasledili na naših družabnih omrežjih – v začetku tedna sva se z urednico Zasavski onlajn novic Nežo Grmšek mudili na Hackathonu na Dunaju. Zanimiv in poučen dogodek, ki pa ni tema današnjega bloga brez filtra. In če se izrazim, da me je iz tira spravil javni prevoz v Zasavju, me ob pisanju znova pogreje. Kajti ravno tiri so bili razlog, da sem skoraj zamudila prevoz v Avstrijo. Ali pač vlak, ki je mogoče iztiril. Na postaji sem ga namreč čakala zaman.

Na tirih kot bedak …

V nedeljo popoldne sem se od doma odpravila proti Mariboru, kjer me je čakal nadaljnji avtobusni prevoz za Dunaj. Za pot do tja sem si tokrat izbrala vlak. Pa saj z vseh strani promovirajo uporabo javnega prevoza, ki naj bi bil bolj trajnosten. Karkoli že to pomeni. Sama sem bila na koncu precej manj trajnostna – če to pomeni več dodatnih nepotrebnih voženj z osebnim avtomobilom …

Pa da začnem na začetku. Najprej je seveda potrebno priti iz zasavskega podeželja v enega izmed mest, kjer se nahaja železniška postaja. V nedeljo. Kdor je doma na zasavskem podeželju že ve, da je to preko javnih prevozov misija nemogoče. Pa so me prijazno peljali z osebnim vozilom. Za nakup vozovnic je bil za vikend tam na voljo le kartomat. Ki je takoj poskrbel, da sem na prazni postaji bruhnila v smeh. Za zaključek nakupa sem morala namreč obkljukati majhno okence, kjer se strinjam s pogoji ter doplačati 1,5 evra, ker sem izbrala le enosmerno. Kaj takega še v nobeni drugi državi nisem zasledila – ali sem mogoče za cajtom …

Nato se je začelo čakanje. Že na ekranu me je pričakal napis o 18 minutni zamudi. To bi nekako še šlo, saj sem imela ravno toliko časa, da bi v Zidanem Mostu prestopila na vlak za Maribor. Ker sem zamudo že pričakovala, sem si oddahnila, da ta ni še večja. A sem se zmotila.

Vlak, ki je izginil

Po 30 minutnem čakanju, ko je na ekranu še vedno izpisovalo 18 minut, se je po zvočnikih le zaslišala napoved vlaka iz Ljubljane, ki nadaljuje pot … No, pa saj sta Zasavcem najbrž glas in besedilo dobro znana. In sem dvignila rit iz klopce in se postavila na tir 2. In stala. S smeri Ljubljana pa je bilo vse tiho in mirno. In sem še stala, a vlaka od nikoder. Zdaj ga ni bilo več niti na displeju na peronu. In sem še kar čakala. Saj bi šla do urada potniškega prometa, a sem se bala, da bo ravno takrat po zakonu Murphyja iz Ljubljane pripeljal vlak. A ga še kar ni bilo.

Po nekih 40 minutah zamude sem se le opogumila, odšla do vrat urada in glasno potrkala. Res nimam pripomb nad zaposlenim, ki ni nič kriv, a na idealnem mestu, da nanj spravimo ves bes in gnev. No, pa saj sem bila obzirna – nisem čisto “prava Zasavka”, jle? Tudi ta ni ni znal pomagati. Pojma ni imel, kaj se je zgodilo z mojim vlakom in kje se nahaja. Ali bom s pomočjo Slovenskih železnic sploh prišla pravočasno do Maribora, mi ni znal povedati. Nadaljnji vozni red mi ni bil ravno naklonjen.

Navsezadnje le z avtom

Čeprav sem se za potovanje iz zasavskega podeželja do Maribora z javnim prevozom od doma odpravila tri ure prej, sem imela zdaj na voljo le še dobri dve uri. Kam bi v tem času z vlakom lahko prišla, prepuščam vaši domišljiji. Vsekakor pa ne do Maribora, ki je z avtomobilom oddaljen le uro in pol od moje začetne lokacije. In sem zavrtela telefon ter poklicala domov, da me kar zapeljejo z avtomobilom. Nič ne bo s trajnostnim potovanjem …

Naj povem, da sem po cestah pravočasno prispela do lokacije, kjer me je čakal avtobus. Karto za vlak pa po navodilih zaposlenega prepustila “sorodnikom”, da bi jo naslednji dan vrnili. A me je ob prihodu iz mojega popotovanja čakalo novo presenečenje.

11,90 evra vredno karto sem morala predati skupaj z A4 veliko zahtevo za vračilo, na kateri so zahtevali skoraj še številko moje noge. Resno? Nisem koristila karte. V resnici sem si morala poiskati drug prevoz, da ne bi zamudila nadaljnje povezave. Za gorivo, ki je vse dražje, sem nazadnje plačala ravno tolikšno ceno. Pa pravijo, da je čas zlato – tega bi lahko imela precej več, če ga ne bi zapravila za k… čakanje na postaji.

Naslednjič pa mogoče še kakšno besedo o Hackathonu, ki je bil bolj prijeten.