BRIDGE & ROLL: Šport nas lahko še reši pred pogubo

Najprej bi se seveda hotel zahvaliti Primorskemu dnevniku in prijatelju Janu Grgiču, da sta mi dala možnost, da tedensko objavim svoje misli o športu, in to po moji izbiri, kakor se mi zahoče, od najbolj važnih tem do neumnosti, ki me motijo v svetu športa. Tako bom danes za uvod hotel povedati nekaj o pomembnosti športa nasploh.

Imam se za zelo srečnega človeka, ker sem v športu živel in ker sem od njega živel s svojim delom na koprski televiziji. Veliko srečo sem tudi imel, ker sem od očeta, ki je bil profesor, literarni kritik in gledališčnik, torej človek velike kulture v običajnem pomenu te besede v našem humanističnem pojmovanju sveta, podedoval veliko ljubezen, predvsem pa razumevanje športa v vsej njegovi razsežnosti. Bil je velik ljubitelj nogometa, ki ga je zelo resno igral v svojih mladih letih, in me je zato ob nedeljah zjutraj vedno peljal v mesto na neko zakotno igrišče, da bi si ogledali kakšno tekmo amaterskih kategorij, tistih, za katere je bil takrat nogomet še vedno zabava (govorim o poznih 50. letih prejšnjega stoletja). Na teh tekmah sva se prisrčno zabavala ob poslušanju vsega tistega, kar so si igralci pravili med sabo, kako so se kregali s trenerjem, predvsem pa s sodnikom v pristni in zelo sočni tržaščini. Da ne omenim občasnega besednega spopadanja na daljavo s kakim glasnim gledalcem.

Ta nedeljska otroška pohajanja so pustila neizbrisno sled v vsem mojem poznejšem pojmovanju športa nasploh. Prvo vprašanje, ki sem si ga seveda postavil, je bilo, kako je sploh mogoče in kakšen smisel ima, da se druščina uradnikov, knjigovodij in tudi resnih profesorjev v srednjih letih, nekateri s trebuščkom, tako vneto podi za žogo, kako zavzeto jo brca, za nekaj, kar sploh ni imelo nobenega materialnega pomena. Razumel sem, da je vse skupaj igra v najžlahtnejšem pomenu te besede, igra kot šola in prispodoba življenja. Skozi igro se otrok uči se spopadati z izzivi, ki mu jih bo poznejše življenje ponujalo, se uči discipline, sodelovanja z drugimi otroki. Skratka se uči tisto, kar mu bo najbolj koristilo, da ga ne bo življenje poteptalo. Prav zato mora šport kot igra biti izredno resna zadeva, kjer ne sme biti prostora za zabušavanje, kot se temu pravi po srbsko, in v njej mora biti človek, kakor bo to pozneje potrebno v pravem življenju, vedno odgovoren, predvsem pa mora priti do spoznanja, da se nekaj doseže samo z odrekanjem in trdim delom. Največje civilizacije, ki so gospodarile svetu, so se tega zelo dobro zavedale. Od grških gimnazij, ki so bile, kot to samo ime pove, telovadnice, kjer so bili ljudje (takrat samo moški) goli in so se po športnem udejstvovanju učili, do angleških in nemških šol, ki so bile mišljene kot valilnice bodočih vodilnih kadrov, in vseh raznih Sokolov ter drugih organizacij, ki so v drugi polovici 19. stoletja spodbujale prebujanje dotlej zapostavljenih narodov.

Žal se ta plemenita vloga športa v modernem življenju vedno bolj izgublja. Živimo v dobi očitnega zatona zahodne civilizacije, tiste, ki je gospodarila svetu od srednjega veka do danes, v zatonu vseh vrednot, na kateri se je gradila, in s tem tudi šport kot plemenita in temeljna vzgojna kulturna vrednota izgublja svoj pomen. Šport vse bolj postaja tisto, kar je bil za časa razpada rimskega cesarstva, to je ponujanje cenenega spektakla (circenses), s katerim oblast odvrača ljudi od tega, da začne resno razmišljati o pravih tegobah, ki jih pestijo v vsakdanjem življenju. Toliko bolj v teh pogubnih tehnoloških časih, predvsem še, ko nam bo Umetna Neumnost začela ponujati popolnoma virtualno realnost, ki nas bo vse neizbežno popolnoma poneumila, če nas ni že. Prav zato bi se morali, če hočemo biti v bodočnosti še vedno pravi ljudje, s svojo glavo, ki svobodno razmišlja, spet posvetiti športu kot verjetno edini možnosti, da se vsaj delno izognemo tej pogubi. Morali bi otroke spet vzgajati kot subjekte, ki morajo sami odločiti, kaj hočejo sploh biti, v okolju, kjer se morajo naučiti, kaj pomeni disciplina, odrekanje, sodelovanje, predvsem pa, da v porazih ni alibijev, da si sam kriv in točno nihče drug. Na kratko povedano, jih moramo pustiti same, da se družijo, da se lahko tudi skregajo, in zakaj ne tudi stepejo med sabo, ne da bi potem starši poklicali orožnike in odvetnika, predvsem pa bi morali vreči v najbližji smetnjak vse telefončke. Se vam zdi možno? Rekel sem že, naša kultura je na poti propada. Lahko ga vsaj upočasnimo? Velja poskusiti.