Brian Wilson (1942-2025)

Piše: Matej Krajnc

Pričujoča plošča naj bi bila zadnji res genialni zamah zasedbe The Beach Boys, benda, ki je v šestdesetih postavil glasove na zelo priljubljeno surfersko glasbo, tedaj tesno povezano z rokabilijem. Blue Moon Boys (Elvis, Scotty in Bill) so leta 1954 postali prvi rockovski bend, po njih pa v ZDA ni bilo nič kaj bendovskega, kar bi bilo res komercialno vidno: Blue Moon Boys so razpadli s pospeškom Elvisove slave nekje konec leta 1955, Bill Haley s svojimi Kometi ni zares štel, ker je bil pač Bill in Kometi, edina izjema so pravzaprav bili The Crickets, dokler ni Buddy Holly pobral glavnino pozornosti in se tudi odcepil. Blue Caps so bili zgolj spremljevalni bend. Vokalnih zasedb ne štejemo. Ko pa so v začetku šestdesetih trije bratje Wilson izdali prvo pesem Surfin’, se je začelo novo poglavje v zgodovini popularne glasbe. Onkraj oceana so seveda že imeli bende: The Shadows, The Beatles … Bendovska kultura je pravzaprav prišla z Otoka, a po vzoru zgodnjih ameriških zasedb, zlasti Elvisove in spremljevalnih bendov. Beach Boys je bilo sončno ime, povezano s Kalifornijo in življenjem ob oceanu; ime, ki je pozneje nekolikanj odvzemalo težo. Bend je bil na odru dolga desetletja. The Beach Boys?

Osrednja avtorska osebnost benda in tisti, ki je bend s svojo vizijo povzdignil med najpomembnejše rockovske zasedbe v zgodovini, je pokojni Brian Wilson, človek z že omenjeno vizijo in anksioznostmi, človek z basom in visokim glasom, ki se je moral umakniti spod reflektorjev, da je lahko ustvaril svoja najboljša dela. Sprva je šlo za morje, dekleta in avtomobile. Ko so se v ZDA pojavili Beatli, je bilo jasno, da so pravila igre spremenjena. In tudi preostala brata Wilson skupaj z bratrancem Mikom Loveom, nista bila človeka za v senco: Carl je bil izvrsten pevec in kitarist, Dennis je pel, bobnal, igral klaviature in tudi pisal pesmi. Mike Love je pel in pisal besedila, tista, ki jih z opusa benda tudi najbrž najbolj poznate. Brian je iskal tudi druge tekstopisce, a kombinacija Wilson-Love je bila nekaj posebnega, tudi če se osebno nista vedno najbolj razumela.

Ni treba navajati vseh dejstev, najdete jih v spletu: Surfin’ Safari, Surfin’ USA, Surfer Girl, 409, Little Deuce Coupe, Fun Fun Fun, I Get Around, Do It Again, California Girls … In po letu 1965 resno konceptualno ustvarjanje. Pet Sounds. Wild Honey. Friends. Sunflower. Na koncu tega obdobja Surf’s Up. Veliko osebnih težav, bolezni in zlorabe substanc. A vselej vrnitev, tako v bend kot kot solist – Brian Wilson je vztrajal skoraj do konca, ko je bil že preveč bolan, da bi lahko še nastopal. Njegov največji “rival” še živi, tudi njemu je v postbeatlovski dobi ustvarjalno dostikrat zmanjkalo tal pod nogami, čeprav je delal ves čas in to še vedno počne. Tudi Neil Young, ki je tako izvrstno vpletel Caroline No v avtorsko mojstrovino Long May You Run, je še na odru. In izročilo bo živelo vsaj tako dolgo, dokler bojo mladci, neobremenjeni s slavo, željni pa ustvarjanja, prijeli v roke kitaro ali bas. Ali katerikoli drug inštrument. In dokler bo prisotna drznost v studiu. Ki se lahko sicer kaj hitro spremeni v šablono, a to se najbrž zgodi tudi najboljšim, vsaj tu pa tam.