BREZ FILTRA: Od strahu pred posledicami, tam še vedno budno pazijo, kaj zinejo v gostilniških debatah …

Če smo na momente pozabili, kako je biti pod političnim pritiskom, se bati za obstoj, če ne vemo več, kakšen vonj ima okrnjena svoboda govora, je dovolj, da se zapeljemo le 300 kilometrov južno. In namesto, da obiščemo samo tržnico in si privoščimo čevapčiče, gremo še med ljudi. Se z njimi pogovorimo.

Govorim o Bosni in Hercegovini seveda, natančneje o Banji Luki. Tam, kjer so politične razmere vsake toliko še vedno dovolj vroče, da ni povsem jasno, ali bo še morda vojna ali res ne.

V Bosni zaradi članka, ampak misliti mi je dalo nekaj drugega

Zasavske onlajn novice skupaj z medijem Nezavisne novine pripravljamo podkaste in članek na temo priseljevanja Bosancev v Slovenijo. Čas našega raziskovanja sega v Jugoslavijo, ko je bila vse ena država. Ampak tukaj ne bom pisala o bosanskih rudarjih, to boste kmalu lahko videli na portalu. Rada bi govorila o tem, kako drugače je pri nas in na območju nekdanje naše skupne države, v Bosni. Pardon, v Republiki Srbski. Ok, kje zdaj? Pojasnim.

V Bosno sem se odpravila, da spoznam “kolege” iz medijske družbe, ki že 30 let pišejo novice v Banja Luki. Njen začetnik, zdaj že pokojni, Željko Kopanja, je bil srbski novinar in ekonomist. Zaradi pisanja o vojnih zločinih je dobil bombo pod vozilo in zdravniki so ga sicer uspeli rešiti, a amputirali so mu obe nogi. Kasneje je umrl zaradi strdkov. Krivcev za kruto dejanje do danes niso odkrili. Vsaj uradno ne.

Biti novinar v BiH precej drugače kot pri nas

In tudi še danes je biti raziskovalni novinar na območju Bosne in Hercegovine ali pa Republike Srbske vse prej kot preprosto. Ob mnogih mojih vprašanjih, povezanih z državnimi oblastmi, pa s tem, ali tukaj živijo Bosanci ali Srbi, še manj, če vprašamo kakšno na temo veroizpovedi … se zaprejo vrata, govoriti pa se začne potiho. Ali pa se v “gostilniških” debatah le nasmejijo in temo preusmerijo. Kaj takega si že kar težko predstavljamo v družbi, kjer vsak zine, kar mu pade na pamet. Na Facebooku žalimo vsepovprek brez posledic, tudi za šankom vsak upa reči vse.

Tudi v gostilni političnih, vojnih debat – ne glede na količino popitega alkohola, ni zaslediti. Vsaj ne v centralnem bosanskem mestu Republike Srbske, Banja Luki.

Da tisti, ki dobro razumejo, kako oblast “tam doli” deluje, ne želijo veliko govoriti o tem.

In kaj je zdaj Banja Luka – je to Bosna ali Republika Srbska? Da je znotraj Bosne in Hercegovine nastala Republika Srbska z Daytonskim sporazumom, ki je končal vojno pri naših južnih sosedih, sem se naučila iz zgodovinskih podatkov. Da je to država znotraj države, ki ima svoje zakone, svojo vlado, edino kar prebivalci nimajo, so osebni dokumenti. In kot tipična radovedna novinarka sprašujem dalje – tako svoje južne novinarske kolege kot tudi ljudi v mestu, mi je hitro jasno. Da tisti, ki dobro razumejo, kako oblast “tam doli” deluje, ne želijo veliko govoriti o tem. Ne le govoriti, niti razmišljati ne želijo. Še manj pa se izpostavljati.

Pa sploh nisem raziskovala te teme. Samo zanimalo me je.

In če se nam v Sloveniji zdi svoboda samoumevna …

Časi, ko vsak vsepovsod reče, kar mu pade na pamet – pa naj bo to čez “tardeče”, čez “belčke” ali čez vladajoče desne ali leve … morda niso večni. In če smo že pozabili, kako smo bili v času korone že pošteno na poti tega, da so obtoževali novinarje, zapirali uredništva, ukinjali financiranje tistim, ki niso bili na pravi strani in pisali kazni protestnikom kot po spisku, na shode pa hujskali pretepače, da bi zanetili nemire … naj spomnim, da smo zelo hitro (spet) lahko tam. Od utišanja pijanske debate do bombe pod avtom. Svoboda govora naj ne bo samoumevna, naj bo naše vodilo.

Neža Grmšek,

urednica